Lepo se je takole kdaj pa kdaj odpraviti na dvodnevni izlet na Kras in hkrati izkoristiti priložnost še za skok čez mejo. Tu, nad Trstom se nahaja lepa in označena krožna pohodniška pot po dolini reke Glinščice (po italijansko Val Rosandra). Del poti je tudi za kolesarje in se vije po nekdanji trasi železniške proge. Za uživanje prve zimske idile v tej sezoni pa se je v tem času (konec novembra) ponudila priložnost še za vzpon do Koče Antona Bavčerja na Čavnu (1242m).

Včasih je najboljše zdravilo v meglenih jesenskih dneh odločitev za pobeg v naravo in ni lepšega občutka, kot prebiti meglo in stopiti v kraljestvo sonca in čudovitih panoram, ki ti jemljejo dih! In za kaj takega je brez dvoma odlična izbira Krvavec, kamor sva krenili s kolegico in naredili lepo krožno turo vse proti Vrhu Korena (1999mnv).

November je idealen mesec za en tak jesenski in tematsko obarvan pohodniški izlet v okolici Bleda. Tokrat sem nama s prijateljico izbrala še nepoznano pohodniško pot, ki nosi pečat začetka zdraviliškega turizma v Sloveniji. Pot je zelo razgibana, dinamična, na začetku pa postreže z lepimi razgledi na Blejski otoček.

Avstrija nam ponuja kar nekaj lepih izletniških točk, do katerih se ni potrebno voziti dve uri in več. Eno od takih je tudi Klopinjsko jezero, ki je oddaljeno od Ljubljane le 1h 30min vožnje, iz Maribora pa 1h 40min. Okolica ponuja veliko možnosti za rekreacijo, bolj živahno kot v času tokratnega obiska (oktober) pa je seveda v poletnem času.

S tem zapisom predstavljam izlet v okolici Radovljice. Obiskala sem naravoslovno učno pot Pusti grad (razvaline zgodovinske trdnjave) in se sprehodila po delu vodne učne poti Grabnarica. V Begunjah sem si ogledala Grad Kamen in obiskala Alpski smučarski muzej Elan, kjer sem spoznala bogato zgodovino smučanja. Dan sem zaključila s čudovitim sončnim zahodom, ki je dodal “piko na i ” sončnemu jesenskemu dnevu.

Tole je ena krasna priložnost za pohod po kraških stezicah – v jesenskem soncu in v ravno pravšnjih vremenskih razmerah, ko ni več vroče in si narava nadeva jesensko preobleko. S prijateljico sva krenili po označeni pohodniški poti (P9), ki se v delčku poti (pri Tinjanu) stika s Slovensko planinsko potjo. Izhodišce je v Dekanih in praviloma poteka do Tinjana, vendar se jo splača podaljšati do vasice Osp. Pot se vije med oljčniki, malo po gozdu, mimo vasic z lepimi razgledi na Koprski zaliv, Kraški rob, vasico Osp in viadukt pri Črnem Kalu.

Zanimiva kolesarska dogodivščina, zame prva te vrste, ki se je izkazala predvsem kot logistično praktičen način za 5-dnevno kolesarjenje po 3 otokih (Šolta, Brač in Hvar) in obiskom prikupnih dalmatinskih mestec. Kolesarjenje je potekalo delno po glavnih, precej pa tudi po stranskih cestah, ki so se vile med idiličnimi kamnitimi vasicami, obsežnimi nasadi oljk, ob obali ali na višjih hribovitih predelih. Prikolesarili smo tudi na Vidovo goro, najvišji vrh Jadranskega otočja.

Večkrat me pot zanese v Podravsko regijo (Maribor in okolica). In vsakokrat poskušam ta čas izkoristiti tudi za kak krajši izlet, ki se jih ponuja kar veliko neglede na to ali je na voljo le 2 uri, pol dneva ali cel dan. Tokrat nekaj več o Kalvariji in znameniti “srčasti poti”, ki se vije med vinogradi na Špičniku (občina Kungota).

Idrija, nastarejše slovensko rudarsko mesto, leži na drugem največjem nahajališču živosrebrove rude na zemeljski obli. Pravzaprav jo še nikoli nisem obiskala z namenom, da pobliže spoznam to mestece in konec avgusta je bil namenjen ravno temu. Da pobliže spoznam lokalne znamenitosti Idrije in se zapeljem po kolesarskih poteh, ki se vijejo med griči, ki jih tu res ne zmanjka. Resnično bi mi bilo žal, če bi kolo ostalo doma. Čas obiska je bil idealen, saj se je 24.8. odvijal Praznik idrijskih žlikrofov, tako da sem imela za povrh še nekaj kulinaričnih radosti.

Lepa je tale kolesarska pot – Solčavska panoramska cesta v paketu z Logarsko dolino. Četudi so na poti še vedno vidne posledice lanskoletnih (2023) neurij s poplavami in plazovi, lepota “ostaja v zraku” z lepimi razgledi na kuliso Kamniško- Savinjskih Alp in seveda po dolini Logarske. Teren za vožnjo s kolesom je povsem zadovoljiv – kombinacija asfalta in
makadama, ki je sicer na nekaj mestih malce “neprijazen za gume”, ampak le nekaj kilometrov. Zaključek z osvežitvijo v kristalno čisti in prijetno hladni Savinji.