Dunaj vedno očara. V treh dneh ga je skoraj nemogoče raziskati do konca, a z dobrim načrtom in Vienna City Card sva zlahka in ugodno premagovali mestne razdalje ter si vseeno privoščili sproščene sprehode (v dveh in pol dneh kar 21 km). Odločitev, da sva se z vlakom odpravili v Dunaj, pa se je izkazala za zadetek v polno. Kaj vse sva doživeli? Ogromno – za vsak okus se je našlo nekaj 🙂

Moj prvi obisk Škocjanskih jam me je popolnoma prevzel – mogočnost jamskih dvoran, dih jemajoče formacije in reka Reka, ki izgine v notranjost, te preprosto pusti brez besed. Sama, ki že leta in leta rada hodim naokoli in odkrivam skrite kotičke Slovenije in tujine, se še danes sprašujem, zakaj sem tako dolgo odlašala z obiskom Škocjanskih jam. Še posebej sem uživala v sprehodu po Učni poti Škocjan, kjer sem se z lahkoto zlila z naravo in občudovala razglede na kraško pokrajino. To je bil zame izlet, ki je prebudil vse moje čute in mi pustil občutek hvaležnosti in miru.

Če si želite povzpeti na enega tistih res idiličinih razglednih vrhov, potem se zapeljite v smer Dovje, od tam pa na vrh, visok 1891m, kjer se vam ponuja pogled na panoramo dvatisočakov (Tošč, Rjavina, Triglav, Luknja, Stenar, Križ, Dolkova špica, Škrlatica) in tudi Triglav.

Poletni dopust 2025 je bil tokrat v pravem slovensko-avstrijskem duhu. Po vrnitvi z Malega Lošinja sva naredila še skok do Salzburga in čudovitega jezera Attersee. To območje je prava pravljica – popolno za kolesarske ture in številne druge aktivnosti, ki jih tu res ne zmanjka. Po vseh teh doživetjih je odločitev za naslednja poletja jasna: več dni ob izbranih avstrijskih jezerih, ki me nikoli ne razočarajo, medtem ko bo Hrvaška obala boljša izbira ob koncu poletja.

Otok Mali Lošinj očara s čistim morjem, prijetno klimo in pestro ponudbo aktivnosti. Tudi v poletni vročini ga lahko raziskuješ s kolesom, peš, z ladjico ali pod morsko gladino. Teden aktivnega oddiha? V najinem primeru je to pomenilo: vzpon na Kalvarijo, kolesarjenje do Čikata in razgledne točke Providence, izlet z ladjico na manj znane otočke, pohod na Televrin, potapljanje ter kulinarično raziskovanje Malega in Velega Lošinja – vključno z ribjim piknikom, ki sva si ga pričarala kar sama iz sveže kupljenih rib (morski list – vrhunski!).

Ko poleti pritisne vročina, iščemo kraje, kjer se lahko umaknemo v senco, naravo in svežino. Ena izmed najboljših izbir so prav slovenske soteske – in Soteska Vintgar je med najbolj znanimi. A tokrat nisem ubrala klasične poti, temveč sem jo raziskala po manj znanih stezah, z razgledi in umirjeno energijo.

Na najdaljši dan v letu se spodobi ubrati tudi eno daljšo pohodniško pot. Kljub junijski pripeki so se Goriška Brda na ta dan (21.junij) izkazala za odlično izbiro. 27-kilometrska pohodniška pot v izhodišču vasice Šmartno se namreč razgibano vije po gozdičkih, med vinogradih in te pripelje tudi v hlad tamkajšnih korit Krčnik. Pot je res slikovita, dinamična in primerna tudi za kolesarjenje. Vsekakor bo treba Brda raziskati enkrat tudi na dveh kolesih.

Tokrat prvič odkrita in prevožena – res čudovita kolesarska pot med Velenjem in Dravogradom! Človek bi kar zavriskal, ko brezskrbno pritiska na pedala po varni poti, brez bojazni pred avtomobilskim prometom, medtem ko mu pred očmi bežijo razgledi na vinograde, hmeljišča, skrbno obdelana polja in ljubke vrtičke. Pot dodatno popestrijo prijetno hladni tuneli, mostiči in čudovita soteska Huda Luknja v kraju Završe. Kolesarska steza ni prav stara – pred leti prenovljena, danes pa odprta za vse ljubitelje aktivnega oddiha.

Ko se pohajkovanje spremeni v pravo doživetje: Vsakič, ko obiščem hčerko v Mariboru, mi po glavi hitro začnejo rojiti ideje za krajši pobeg v naravo. Avstrijska meja je tako blizu, njihova Štajerska (Styria) pa kar vabi s svojo urejenostjo, slikovitostjo in tistim posebnim šarmom, ki ga znajo ustvariti le severni sosedje. Majska sobota je bila kot nalašč za en tak mini pobeg – z jasnim ciljem: obiskati kmetijo, kjer domujejo rešeni medvedi, in se povzpeti do razgledov, ki nahranijo dušo.

Velikonočni prazniki 2025 so bili v znamenju kolesarjenja po čudoviti Parenzani, ki jo mora vsak ljubitelj kolesarjenja vsaj enkrat prevoziti. V celoti ali vsaj delno. Dinamičen teren, čudoviti razgledi in predvsem varna pot, saj poteka po nekdanji ozkotirni železniški progi. Prava kolesarska pustolovščina za dolgotrajno uživanje, če jo prevozite od začetka do konca – iz Muggie do Poreča (cca 120–130 km). Zaradi želene ure prihoda v Grožnjan sva na najini turi postanke izbirala preudarno: le na najbolj razglednih točkah, še posebej Izola (coffee break), Piran (stolna cerkev), Grožnjan (nočitev) in seveda Poreč (cilj).