Poleti 2013 smo se med 3-tedenskem potepu po Balkanu za 5 dni prvič ustavili v Albaniji – natančneje v letovišču Vlore, o čemer pišem v ločenem potopisu. V njem sem zajela opis celotne poti, ki smo jo z avtom prevozili preko Hrvaške, Bosne, Črne Gore, Albanije, vse do Grčije, od koder smo se v Slovenijo vrnili preko Bolgarije in Srbije.
Poleti 2013 (s takrat 13 in 9 let starima hčerkama) smo prevozili zavidljivo 4.100km dolgo pot, ki nas je vodila skozi Hrvaško, Bosno, Črno goro, Albanijo in Grčijo. In ker smo se odločili za povratek preko Srbije, smo si 1-2 dni vzeli še za obisk mesta Beograd.
Če vas pot zanese v Belo krajino, ki je bogata z naravno in kulturno dediščino, predvsem pa po prostranih vinogradih, slavnih belokranjskih pisanicah, prireditvi Vinska Vigred in še čem, potem si lahko omislite tudi pohodniško turo na njen najvišji vrh. To je Mirna gora (1047m), ki leži na JV robu Kočevskega roga. Že v svojem imenu “obljublja”, da tu najdete pravi mir in sožitje z naravo. In res je temu tako.
Tole pa je bil naš poseben družinski pohodniški “vrhunec” (z 8 in 12 letnico), ko smo si 3. dan našega “hribolazenja” po Julijskih Alpah in po skupaj skoraj 16 urah hoje zasluženo segli vsi štirje v roke, saj smo skupaj dosegli 3 dvatisočake: Dolič (2151m), Kanjavec (2569m) in Prehodavce (2071m).
