ZDA je bilo eno izmed povsem novih popotniških doživetij, morda zaradi tega, ker je bilo to za nas zares prvo najdaljše popotovanje (po destinaciji) ali pa nas je na nek prav poseben način očarala ta dežela “kavbojev in indijancev”.

Tam smo preživeli prijetnih 16 dni v družbi – tamkaj (začasno) stanujočih – prijateljev: Klementine, Mateja in Lucije. Vsem se na tem mestu prisrčno zahvaljujem za gostoljubje in seveda za čas, ki so si ga vzeli za skupno potepanje po državi. Naj bo vse spodaj zapisano tudi njim v prijeten spomin na naše druženje onkraj “luže”.

In kako raziskovali Texas za čas 16 dni?

Prvih 5 dni smo namenili za potep po mestu Dallas (več kot 1 mio preb.) in njegovi okolici, preostale dneve pa smo namenili odkrivanju Texasa z dvema avtomobiloma. Družinsko popotovanje (4 odrasli, 3 otroci v starosti 3, 6’5 in 10 let) se je spreobrnilo v splet novih popotniških izkušenj, vtisov, izzivov, doživetij in nenazadnje prijetnih spominov, ki jih podrobneje predstavljam v nadaljevanju.

  • Čas potovanja: 8 dni
  • Prevoženih: 2596 milj oz. 4180 km (v poprečju 522 km/dan)
  • Poraba goriva: 75,2 galon oz. 285 litrov
  • Strošek goriva (en avtomobil): 190 USD

Prevožena pot: 

DALLAS – NACOGDOCHES – HOUSTON – GOLIAD – CORPUS CHRISTI – SAN ANTONIO – AUSTIN – FREDERICKSBURG – FORTSTOCK – BIG BEND – ALPINE – FORT DAVIS – GUADALUPE MOUNTAINS NATIONAL PARK – (prečkanje meje z New Mexico) – BIG SPRING – WICHITA FALLS – DALLAS

Texas

O državi Texas (TX):

TX je druga največja država v ZDA po površini. Glavno mesto je Austin, druga pomembnejša mesta pa so Houston, Dallas, San Antonio, ElPaso in FortWorth, ki smo jih vse, razen El Paso, tudi obiskali. TX velja za gospodarskega giganta jugo-zahoda ZDA-a. Na ozemlju TX-a je ena tretjina vseh naftnih rezerv ZDA in več kmetijskih površin kot kjerkoli drugje v ZDA. Danes se TX ponaša z modernimi upravnimi, finančnimi in zavarovalniškimi ustanovami ter z visoko tehnologijo. In na prvi pogled, ko se popelješ mimo velikih mest TX-a, je gradbena infrastruktura, ki se ponekod ponaša z visokimi in zanimivo grajenimi stavbami, dovolj zgovoren argument, da imajo tu sedež velike korporacije in ostale pomembnejše ustanove, med slednjimi prednjačijo predvsem zavarovalniška in nepremičninska podjetja.

Hkrati velja TX za največjega porabnika energije v ZDA, verjetno pa podobno kot ostale države tudi odličen »proizvajalec« raznovrstnih odpadkov oz. smeti. Dokaj hitro, ko začneš živeti »american way of life«, ugotoviš, da se ti smeti naberejo že v nekaj urah. Plastični lončki, konzerve, plastenke in kupljene zadeve v embalaži, ki so prej neprijazne okolju kot da, ti hitro napolnijo domači smetnjak ali zadnji del za avtomobilskim sedežem.

Med ključnimi znamenitostmi, po katerem slovi TX, je vsekakor potrebno omeniti vesoljski center v Houstounu (saj poznate tisti sloveči stavek »Houston, we have a problem !!),  Alamo v mestu San Antonio, Texas Ranger Hall of Fame v mestu Waco in še mnoge druge, da ne omenjam posebej čudovite nacionalne parke in niz prestižnejših rančov (med njimi tudi Southfork ranč, kjer so 13 let snemali maratonsko nanizanko Dallas). Med pomembnejše dogodke se uvrščajo rodeo prireditve, State Fair v Dallasu in druge prireditve. 

Hrana in pijača:

Menda naj bi bila teksaška hrana med najboljšimi v ZDA. Tu se deloma strinjam, saj je njihova govedina res zelo okusna. Goveje zrezke pripravijo na različne načine, meso pa je mehko in skupaj z dodatki (čeprav včasih pretiranimi v količini) kar okusno. Še vedno pa se mi zdi, da je njihova hrana vse preveč mastna, sladkana, začinjena in predvsem pogosto postrežena v prevelikih količinah. Krožnik hrane, ki ga dobiš v lokalnih restavracijah se kar šibi pod težo tistega, kar je na njem, tako da imata dva manj ješča človeka čisto dovolj eno porcijo. Je pa zanimivo, da menda nekatere restavracije zaračunajo »sharing fee« v vrednosti 1-2 USD. Torej če deliš z drugim, tudi plačaš dodatno. Pri hranjenju zunaj je seveda obvezno treba upoštevati napitnino (10-15%), ki se ji skoraj ne moreš izogniti, saj ti natakar/-ica jasno vpraša, ali mora vrniti kaj drobiža, potem ko ji v zaprti knjižici pustiš račun skupaj z denarjem. Če seveda predložiš bankovec večje vrednosti, temu pritrdiš, vendar od ostanka nameniš nekaj za napitnino. Omembe vredno pa je tudi to, da si ob naročilu hrane in pijače deležen najmanj 3 vprašanj o tem, kako naj ti jo pripravijo, da ne omenjam pogostih obiskov pri mizi »ali je vse v redu«; »želite še kaj«, ipd… Včasih že malo nadležno.

In kako se prehranjujejo tamkajšni ljudje ? Za zajtrk, ki se streže zunanj med 6. in 10.uro dopoldan (ponekod pa celo čez cel dan), so to vsekakor jajca na vse možne načine ali omleta (visoka tudi do 2 cm), slanina ali šunka ( v Angliji poznan kot »smoked streaky«), ocvrti krompir (pogosto zmešan s čebulo, česnom in morda tudi z rdečo/zeleno papriko), toast z maslom in marmelado ter čaj in kava. Kosilo, gledano ritualno, je v TX-u in verjetno tudi drugod po ZDA manj pomembno. Veliko ljudi prinese hrano s sabo v pisarno, otroci v šolo, drugi pa »na hitro nekaj zagrabijo na cesti« ali med potjo (drive through). V ZDA imajo verjetno zato tudi najboljše sendviče na svetu, n-vrst pripravljenih na n-načinov. Ker je kosilo družinsko zanemarjen obrok, ga nekatere bolj fine restavracije ponujajo po bistveno nižji ceni (npr za 5 USD namesto za 15 USD kot bi obrok stal v pozno popoldanskem času oz. zvečer).
Posebno pozornost sta nam pritegnila izraza »diner« in »dinner«. Po mojih ugotovitvah in kot piše v slovarju je »diner« nek obrok hrane sredi dneva oz. kosilo, ki se je zunaj (diner-out), »dinner« pa večerja (late-dinner) ali kosilo (early-dinner).

Skratka »fast food« je tudi v TX-u hrana, po kateri ljudje vsakodnevno posegajo. Trgovske verige s »hitro hrano« so McDonald’s, Burger King, Wendy’s, Denny’s, Taco Cabanna (mehiška hrana), Popeye’s, KFC (Kentucky Fried Chicken). Poskusili smo seveda nam dobro znani McDonald’s in SUBWAY (ki ga imamo tudi v Ljubljani), kupovali pa smo večinoma v WalMartu. Sicer pa velja za največjo verigo supermarketov v TX-u HEB, pa tudi Whole Earth Foods in Central Market v mestu Austin.

Od pijač nismo kaj dosti ekperimentirali, zaradi dolgega potovanja v razmeroma zelo toplem vremenu, je bila seveda najboljša voda.  Sicer pa mi je bila všeč tudi njihova limonada. Pri naročilu pijače moraš biti predvsem pozoren, da jo posebej naročiš »brez ledu«, če tega ne želiš.  Brez vprašanja ti namreč led nasujejo skoraj do polovice kozarca, ta slednji pa je tudi tako velik, da ziher znese skoraj liter tekočine.

Opis poti po dnevih:

  • Ponedeljek, 26/02/2007: odhod iz Brnika / Londona in prihod na letališče Dallas
  • Torek, 27/02/2007: nastanitev in doživljanje urne razlike
  • Sreda, 28/02/2007: obisk mesta Dallas (Fair Park / Museum of Nature & Science, IMAX Theater, Reunion Tower)
  • Četrtek, 01/03/2007: obisk živalskega vrta Dallas Zoo
  • Petek, 02/03/2007: obisk mesta FortWorth (Stockyards National Historic District, The Texas Cowboy Hall of Fame)
  • Sobota, 03/03/2007: priprave na 8-dnevno popotovanje po TX-u
  • Nedelja, 04/03/2007: odhod na več kot 4000 km, smer: Nacogoches in Houston (nočitev v kampu KOA)
  • Ponedeljek, 05/03/2007: postanek v kraju Goliad State Park
  • Torek, 06/03/2007: vonj morja in občutek prijetne klime v obmorskem letovišču Corpust Christi (obisk Museum of Science & History, letalonosilke USS Lexintgon in Texas State Aquarium), večerni postanek v mestu San Antonio (obisk Alamo, River Walk)
  • Sreda, 07/03/2007: obisk glavnega mesta Austin in mesta Fredericksburg, nekdaj zatočišče nemcev in čehov
  • Četrtek, 08/03/2007: doživetje divjine – obisk nacionalnega parka Big Bend (obisk kraja Hot Springs & Rio Grande, Chisos Basin), nadaljevanje poti s postankom v kraju Alpine
  • Petek, 09/03/2007: Fort Davis (Davis Mountains), najvišje ležeče mestece v TX-u s komaj 1000 prebivalci, vožnja skozi Guadalupe Mountains National Park (kjer se nahaja najvišji vrh TX-a), prečkanje meje z New Mexico (po kateri smo prevozili malo več kot 100 milj), s prihodom nazaj v državo TX imeli piknik (barbecue)
  • Sobota, 10/03/2007: Wichita Falls in obisk znamenitih slapov (zgrajenih umetno)
  • Nedelja, 11/03/2007: prihod nazaj v Dallas in vožnja do ranča Southork Ranch, znanem po snemanju TV nanizanke Dallas (13 let, 356 epizod)
  • Ponedeljek, 12/03/2007: pakiranje, shopping
  • Torek, 13/03/2007: odhod na letališče DFW s poletom letala ob cca 17:45

** 14/03/2007: prihod na Brnik ob cca 13h popoldan

PONEDELJEK – 26.02.2007

Dan našega odhoda v ZDA smo dočakali z dne 26.02.2007, ko smo z Brnika zgodaj zjutraj (ob 7h)  odleteli proti letališču London – Gatwick, od tam pa v Dallas FortWorth (DFW), v zvezno državo Texas. Iz Londona smo poletelli ob 10:35 dopoldan po lokalnem času (v Dallasu 04:20 dopoldan). Na letališče DFW smo prispeli ob 14:10 po lokalnem času (oz. ob 20:10 po evropskem). Sledilo je presenečenje ob pogledu na dolgo vrsto čakajočih po izstopu iz letala in kasneje ugotovitev, da naša prtljaga ni prispela z nami. Nekako so jo pustili na letališču v Londonu, verjetno je bilo delavcem na letališču čas med obema povezanima letoma prekratek, sicer pa se kaj takega ne bi smelo zgoditi. Sprva sem bila malce šokirana, saj sem najprej pomislila na izgubo v pravem pomenu besede. No izkazalo se je, da je prtljaga pač ostala v Londonu. Le-to so nam jo dostavili 2. dan na naslov stanovanja naših prijateljev, kot opravičilo za nastalo škoda pa nam je bila takoj (na samem letališču ob prijavi)izstavljena debetna kartica British Airways v vrednosti 200 USD.

TOREK –  27.02.2007

Nastanili smo se v stanovanju prijateljev v severo-zahodnem predmestju Dallasa – v kraju Irving. Urni razliki smo se kar dobro prilagajali. Po prihodu smo popoldan malce odspali, ob 03:45 zjutraj pa smo se vsi zbudili budni kot bi bili doma ob cca 10h dopoldan in nekako odremali še tistih nekaj ur do jutra. Seveda smo potrebovali še kakšno urico ali dve odremati naslednji dan, in to je to. Ob prihodu domov je bila zgodba povsem drugačna (beri na koncu ).

SREDA – 28.02.2007

Dopoldan smo obiskali center Dallasa (downtown), kjer smo si izbrali najprej njihov znameniti »Fair Park« in obisk muzeja »Museum of Nature & Science« ter kasneje »IMAX  Theater«. V prvem je zanimiv tudi muzej za otroke (Children museum).

Najprej smo si ogledali razstavo »Body Worlds«, kjer so bila razstavljena in secirana resnična trupla ljudi, ki so svoja telesa darovala oz. namenila v ta namen. Tako lahko obiskovalec natančno vidi zgradbo telesa vse do živcev. Sliši se grozovito, vendar je vse skupaj dokaj »primerno za oko«, tudi za otroke, za katere je razstava zelo poučna, saj dobijo nova spoznanja o anatomiji človeškega telesa.

V IMAX Theater smo si ogledali posebno filmsko projekcijo z naslovom »The Human Body«. V »kupolasti« obliki kinodvorane, kjer so sedeži razvrščeni strmo navzgor, strop in stene pa s svojo »izbočenostjo navzven« dajejo videz, kot da sedimo v polovici krogle, smo si ogledali zgodbo našega življenja, natančneje telesa, v katerem živimo. Filmska projekcija (hkrati stropna in stenska) predstavlja vpogled v biološke procese, ki se v našem telesu izvajajo spontano in pogosto tudi nezavedno. Zelo zanimivo in poučno predvsem za otroke.

Zvečer smo si ogledali mesto Dallas z vrha (168 m visokega) stolpa »Reunion Tower«, kjer se notranji del okrogle steklene kupole (ki je v 3 nadstropij) v cca 50 minutah zavrti okoli svoje osi tako da si ob »enourni pijači in hrani« lahko ogledaš mesto Dallas v vseh smereh.

ČETRTEK – 01.03.2007

Obiskali smo živalski vrt Dallas Zoo – dom več tisočim živalim, ki je lično urejen in razdeljen na tri dele: Zoo North, Wilds of Africa in Children’s Zoo.

PETEK –  02.03.2007

Dopoldan smo namenili za obisk mesta FortWorth – 18. največje mesto v ZDA, kjer se nahaja tudi letališče DFW, kamor smo prileteli iz Londona. Letališče DFW velja za enega najbolj prometnih, z non-stop dostopom do/iz skoraj 170 mest iz vseh koncev sveta in cca 2000 poletov/dan. Mesto FortWorth je znano tudi pod vzdevkom »Cowtown«, vendar je tovrstna panoga z živino le majhen del vsega, kar se tu dogaja.  Sodeč po opisih iz vodiča po TX-u, smo se odločili, da zapeljemo po cesti, ki vodi v severni predel mesta, tam se tudi nahajajo  vsa tri ključna področja, ki so zanimiva za turiste. Med njimi je vsekakor zanimiv Stockyards National Historic District, ki velja že nekaj let za jedro FortWortha. To je center živinoreje, središče zabave in točka za vse ljubitelje nakupovanja (shopping district). V Stockyards-u začutiš pridih kavbojev z daljnega zahoda. Tu se odvijajo rodeo predstave, po ulicah se vsakodnevno sprehodijo možje na konjih (seveda v kavbojski opravi) skupaj z biki, ki nosijo bogato rogovje, kakršnega pri nas ne srečamo oz. vidimo. Zunanja in notranja podoba večine tamkajšnih restavracij spominja na tisto v »western« filmih in prav posrečeno se je za bar usesti v konjska sedla, na stenah pa občudovati nagačene glave živali, med katerimi po svoji velikosti izstopa glava bizona.

V muzeju The Texas Cowboy Hall of Fame je na ogled nekaj primerkov starih razstavljenih kočij, vozov, ciz in ostalih rekvizitov  – tudi iz sredine 18.stoletja. Prav tako je muzej posvečen skoraj 60 ljudem (moškim in tudi ženskam), ki so pokazali svojo odličnost in spretnost v rodeo tekmovanjih oz. v poslu s tovrstno industrijo. V tej »kavbojski« vasici, prežeti z rodeom in vsem, kar sodi zraven, smo začeli tudi s prvimi  lokalnimi kulinaričnimi »užitki«, če temu slednjemu lahko tako rečem, saj mi osebno njihova tipična hrana na dolgi rok verjetno ne bi ustrezala.

SOBOTA – 03.03.2007

Sobotni dan smo namenili za planiranje in pripravo na eno-tedensko potepanje po TX-u.  Potreben je bil seveda nakup nekaj osnovne špecerije in vode, pakiranje in dobra preučitev zemljevida države TX. Odločili smo se, da se z dvema avtomobiloma odpravimo na turo okoli države. Dobro začrtana pot, ki smo jo ukrojili na podlagi nasvetov Klementininih in Matejevih sodelavcev, predhodnih želja posameznikov in glede na prebrano v lokalnih revijah in turističnih priročnikih, se je na koncu izkazala za zanimivo in prijetno. Seveda brez medsebojnega razumevanja vse skupaj ne bi izpadlo tako kot je.

NEDELJA – 04.03.2007

Naš dan »D«, ko smo odrinili na pot okoli TX-a. Pot začenjamo v smeri iz Dallasa po cesti 20 in kasneje po cesti 259 proti kraju Nacogdoches.  Ura je 14:15 in za nami je prijeten postanek na prvi pravi kavi v TX-u, to je v kafeteriji Starbucks. Tu (in verjetno edino tu) lahko Slovenec najde dober približek naši domači kavi, morda celo boljši. Imajo pestro izbiro kav, čokoladnih in drugih napitkov (vse v 3 velikosti). Seveda, preden dobiš kavo, moraš odgovoriti na najmanj 3-5 vprašanj glede priprave naročene pijače.

Po kavici je bila tudi pot proti mestu Houston lažja. Prvi zanimiv občutek je, ko na tej poti opaziš veliko točk ob cesti, na katerih razstavljajo in verjetno tudi prodajajo t.i. »moving-houses«, posebne mobilne hišice, ki jih nekateri američani najemajo/kupujejo iz različnih razlogov kot je selitev na drug konec države ali ZDA, počitnikovanje, morda tudi kot stalen dom. V neki knjigi o severni Ameriki sem prebrala, da se povprečen američan seli 13-x v svojem življenju. Torej bi znalo biti prav, da se pogosto nakupovanje in prodajanje nepremičnin ne splača ali vsaj ne vedno.

Proti večeru smo našli željeno točko prenočevanja, to je kamp KOA v severnem delu mesta Houston, veriga katerih je razpredena po vsej Ameriki. Dobili smo prijetno hiško, podobno brunarici, v kateri sta bili samo dve manjši sobici, v prvi zakonska postelja in 1 pograd, v drugi pa 2 pograda, torej vse skupaj 8 ležišč. Cena najema hiške za 1 noč pa je bila tudi več kot ugodna (52,00 USD). Ko smo uredili namestitev, smo se odpravili na večerno vožnjo po mestu Houston. Ravno na ta dan, je potekal velik dogodek v rodeo-u in naš prvotni namen, da bi parkirali in si morda ogledali prireditev, je kmalu padel v vodo, saj zares ni bilo mogoče najti nobenega parkirnega mesta. Torej povratek v kamp in naša prva nočitev.

PONEDELJEK – 05.03.2007

Peljemo se proti jugu, proti zalivu Gulf of Mexico in vse bolj se čuti toplejša klima (cca 25 st.C). Med vožnjo po njihovih cestah je bilo opaziti, kar nekaj zanimivih prometnih tabel in pravil vožnje. Med njimi je vsekakor znak HOV Lane (high-occupany vehicles), ki pomeni, da se na večpasovnici, lahko priključiš na prometni pas (od ostalih ločen z betonsko ograjo), v kolikor je v avtu več kot 2 osebi. Glej slike zgoraj.

Iz severnega dela mesta Houston smo se odpravili v njegov center in naprej proti kraju Goliad, tretje najstarejše mestece v TX-u s pomembnim zgodovinskim pečatom. Tu je bila prva naselbina špancev in mestece je v 16.stoletju tudi nosilo španski naziv »Santa Dorotea«, ki je bil kasneje (konec 19.stoletja) preimenovan v Goliad.

V Goliad State Park-u (2208 akrov površine) smo obiskali tamkajšni muzej Mission Espiritu Semto, postavljen sredi 18.stoletja z namenom da se pokristjani tamkajšne prebivalce indijanske krvi. V bližini je danes tudi lepo urejen kamp in piknik lokacija.

TOREK – 06.03.2007

Nadaljujemo pot proti morju –  v obmorsko letovišče Corpus Christi, ki mi ga je predlagal prijazni američan na letalu London-DFW. »You must go there«….«a lot to see«, kot je rekel. In v bistvu je imel prav. Mene je mestece očaralo, s čistostjo, urejenostjo in svežim morskih zrakom, da ne omenjam mivke na Padre of Island. Prenočili smo v »Motel-u 6«, katerega verige so spet razpršene po celi ZDA (v teh motelih smo tudi prenočevali v naslednjih dneh). Za družinsko sobo smo plačali 53 USD, njeno udobje pa je bilo več kot zadovoljivo.

V sončnem jutru nas je zamikal tipični ameriški zajtrk, ki ti ga postrežejo v lokalih. Omleta s šunko in sirom, krompir, ki na videz spominja na rahlo popečene čebulne trakce, 1 cm visoke palačinke namazane, ki sta si jih zaželeli Lucija (10) in Nastja (6’5) z marmelado (sicer jih postrežejo z maslom in prelite s koruznim sirupom), in še vse ostalo….je napolnilo naše želodce, da smo se odpravili proti morju oz. v središče Corpus Christi.

Corpus Christi je čudovito obalno mestece, ki blagodejno vpliva na obiskovalca s svojo podobo, ali pa je to morska klima, ki vedno vpliva posebej pomirjujoče. Kraj Corpus Christi ima cca 300.000 prebivalcev. Mesto je bilo nekoč bolj poznano in priljubljeno kot središče živahnih obalnih klubov, v katere so zahajali pijani mornarji, pomorščaki, piloti oz. vsi željni zabave. Danes velja kot bleščeče obmorsko mesto z bogato razvitim turizmom, ki je hkrati tudi pogosto izbrana lokacija za kongresni turizem. V Corpus Christi, ki mu domačini na kratko pravijo kar »Corpus« ali »Corpus Home«, smo obiskali: Museum of Science & History, letalonosilko USS Lexintgon in Texas State Aquarium.

  • Muzej znanosti in zgodovine (Museum of Science & History):
    Ta je v celoti posvečen zgodovini življenja prvih amerikancev, indijancev in predvsem spominu Christopherju Columbusu, najditelju ameriške celine. Muzej ima v bistvu več tematskih področij, ki obiskovalcem nudijo odlično obrazložitev in znanje o tem, kako so arheologi našli ostanke ladij , ki so doživele brodolom na otoku Padre Island in kaj so se pri tem naučili ter na primer, kakšen je zares imel kulturen vpliv na Ameriko pojav koruze, krompirja, sladkorja, raznih bolezni (ki so jih prinesli na celino predvsem evropejci) in seveda pojav konjev. V muzeju je na voljo tudi velika igralnica za otroke, pri čemer je predvsem poučna, saj otroka z miselnimi igrami o živalih vodi v svet novih spoznanj in odkritij.
  • USS Lexintgon: 
    Gre za zasidrano letalonosilko iz II.svetovne vojne, ki danes služi kot »muzej na vodi«. Njena posebnost je v tem, da je bila med vojno zadeta s strani japonskih kemikaz. Zaradi zgodovinskega pomena danes USS Lexintgon letalonosilka predstavlja »poklon« vsem moškim in ženskam oboroženih sil ZDA in kot spomin vsem ljudem, ki so umrli v obrambi države, predvsem v II.svetovni vojni.
  • Texas State Aquarium:
    To je akvarium manjše velikosti, vendar prijetno urejen od znotraj, čeprav se nam je zazdelo da imajo nekater živali vendarle premalo prostora. Zanimivi so predvsem bazeni (večji in manjši), v katerih živijo morske in rečne živali. Večinoma jih obiskovalci lahko opazujejo med sprehajanjem po hodnikih, tako da je skozi steklene stene jasno videti kako se živali gibljejo pod vodo. Posebno urejen bazen imajo delfini, ki so verjetno ena od glavnih atrakcij ambienta. Z njimi imajo tudi predstavitvene točke, vendar smo bili za naslednjo malce prezgodnji. Za Lucijo (10), Nastjo (6) in Kajo (3) je bilo vse skupaj prijetno razvedrilo, predvsem božanje skatov v nizkem bazenu. Prilika je tudi božanje morskih psov, ki smo jo opustili J in pa rokovanje z rakom samotarjem.  

Corpus Christi zapuščamo pozno popoldan po cesti 37 proti mestu San Antonio. San Antonio je eno od 10-ih največjih mest v TX-u z  več kot 1 mio prebivalcev. Zvečer smo se sprehodili do njegovega centra  – najprej do kraja Alamo, ki je ključna znamenitost mesta in tudi samega TX-a. Alamo je lokacija, ki se je v zgodovino TX-a zapisal po pogumnem uporu tamkaj priseljenih američanov nasproti mehičanom, ki so v tistem času vladali iz zasedli ozemlje današnjega TX-s. Bitka pri Alamu je ena izmed najbolj trajnih legend v ZDA. Očaral me je tudi River Walk  – obrečna sprejalna pot, krožne oblike v samem centru mesta, ki vodi mimo mnogih bolj ali manj prestižnih oz. uglednih restavracij, barov in trgovin. Celostna podoba je še toliko bolj zanimiva, ker je vse skupaj pod cestno infrastrukturo. Najbolj preprosto bi lahko opisala s podobo Ljubljanice, če bi le-ta potekala od Prešernovega spomenika, pod Čopovo ulico, nekaj časa pod Dunajsko in nazaj pod Wolfovo ulico. Torej, spodaj reka s sprehajalno potko ob bregu in nizom trgovin in lokalov, zgoraj ceste. Večerni sprehod nudi še poseben čar – ob vsej razsvetljavi, ki seva iz lokalov in trgovin.

SREDA – 07.03.2007

Po dobrem spanju v San Antoniu, smo se odpravili proti glavnemu mestu Austin, v predmestje katerega smo prispeli ob 12:30. Mesto se odlikuje z zanimivo arhitekturo nekaterih stavb, med katerimi brez dvoma izstopa stavba parlamenta, ki je menda največji v ZDA. Mesto velja za meko ljubiteljev glasbe v živo (blues, country, jazz, ..) in posledično verjetno tudi za pestro ponudbo nočnega življenja. Za obisk mesta smo si izbrali večerne ure in očitno naleteli ravno na začetek njegovega nočnega življenja. Ob prvih koraki po destinaciji River Walk smo med prvimi naleteli na jazz tone, ki so odmevali iz enih od tamkajšnih barov in na prav poseben način je bilo resnično zanimivo za doživet ves ta »večerni utrip« mesta.

Sredi dneve nadaljujemo pot po cesti 290 iz Austina proti kraju Fredericksburg. Ime samo po sebi spominja na kakšno nemško mesto in pomensko je kraj kar blizu tega. Ta kraj, v katerem se že skoraj 150 let meša nemška dediščina z gostoljubnostjo teksačanov, je bil nekoč območje, kamor so se naselili Nemci in Čehi in še danes je med njimi možno najti posameznike, ki dobro govorijo nemško. Tako nam je povedal gospod na enem od avto-servisov, ki je sam že 4.generacija nemške družine, naseljena v tem kraju in še vedno tekoče govori nemško. V kraju Fredericksburg smo si privoščili obilen obrok hrane in tudi najdražji v vsem času našega potovanja. Vendar smo si zato privoščili tudi nekaj pristne evropske hrane (svinjski »šnicl«, nemško pivo, pire krompir…). Zvečer se po cesti 290 odpravimo proti zahodu, da se vključimo na cesto 10, ki nas bo pripeljala do težko pričakovanega nacionalnega parka Big Bend. Ker nam čas kar hitro teče smo se odločili, da vozimo koliko daleč zmoremo. Tako smo šele ob 23:15 zvečer prispeli do kraja Fortstockton, kjer smo prenočili.

ČETRTEK – 08.03.2007

Še kar nekaj milj smo tega dne morali prevoziti, da smo ob 14h popoldan lahko zapeljali v nacionalni park Big Bend blizu meje z državo Mexico. Park Big Bend obsega več kot 800.000 akrov površine, v sebi pa združuje čare, kot jih je ustvarila mati narava. Do parka smo pripeljali iz severne smeri po cesti 385. Vstop v park za osebna vozila stane 20 USD. Po prvih 30 kilometrov vožnje smo kmalu naleteli na hribovite vzpetine zanimivih oblik, skalovje in spet puščobne površine, na katerih raste presenetljivo bogato in raznovrstno rastlinje, ki mu očitno ustreza v tej suhi zemlji in od sonca ožgani travnati površini. Med njimi so tukaj znani predvsem kaktusi več vrst, ki menda (sodeč po slikah v prospektu z zemljevidom parka, ki smo ga dobili ob vstopu v park) prečudovito raznobarvno zacvetijo, čeprav na prvi pogled izgledajo kot mrtvi, propadli, brez življenja.

Omembe vredno je tudi živalstvo, ki je naseljeno v tem parku in se prosto giblje, zato previdnost ni odveč. Na to smo bili opozorjeni s prebiranjem vodiča in kasneje tudi od domačinov v kraju Hot Springs, ob reki Rio Grande. Med prvimi smo srečali, divjim pujsom podobne živali, t.i. pekarjei ali kot jim lokalno pravijo »javelinas«. Tovrstne živali se nahajajo samo v ZDA, in sicer v TX-u, New Mexico in v Arizoni. So črne barve, njihova dlaka pa spominja bolj na bodice oz. ščetine. Težki so med 18-27 kg in potujejo običajno v skupini po 15-20. Imajo odlično izostren vonj, vendar bolj slabo vidijo. Na manjšo skupino smo naleteli tudi sami in če bi prej prebrala v vodiču, da so lačne živali tudi napadalne, ne bi izstopila iz avta. Mi pa smo jih fotografirali izven avta – kot kakšni »neumni, zaletavi turisti«., hahaha… Kasneje sem opazila v travi ob cesti ptiča »road-runnerja«, pri nas bolj znanega kot junaka iz risanke. Menda ta ptič lahko teče tudi pri hitrosti 30 km/h. Pot pa nam je prekrižal tudi psu podobna žival, verjetno kojot, saj je tudi omenjen v prospektu. Omenjajo pa tudi živali kot so: zajci z veliki ušesi – t.i. »jack-rabbits«, kengurujske miši, orli, planinski levi, črni medved. Slednje so po izginotju uspeli povrniti  nazaj v park in ocenjujejo da jih je danes ostalo še cca 15-20. Misel na planinskega leva mi ni dala miru, ko smo se kasneje sprehajali po skalnati poti proti reki Rio Grande.

Big Bend velja za največji nacionalni park v ameriki, vendar tudi najmanj obiskan. Nadmorska višina parka seže od 600 m  vzdolž reke Rio Grande do skoraj 2400 m nadmorske višine, ki jih dosega skalnato hribovje Chisos Mountains. Big Bend obsega masivne kanjone, prostrane puščavske površine in celotno območje hribovja Chisos Mountains. Kot je zapisano, se tuka nahajajo zadnji ostanki divjine v ZDA.

Prvo turo po parku smo ubrali v smeri proti JV parka, s postankom v kraju Hot Springs, kjer smo se malce kopali v reki Rio Grande, ki meji na Mexico. Ko preplavaš na drugi breg, si že v Mexic-u J. Voda je glede na temperaturo prijetna za plavati , ne pa tudi umetno zajezen in cca 30-40 cm globok bazenček ob bregu, v katerem se toplota  vode povzpne do 40,5 stopinj Celzija, kot smo kasneje preverili na internetu. Meni ni bilo prijetno ne v eni niti v drugi vodi. Reka ni čista in njen rjavkast  odtenek me je spominjal na tiste vode, v katerih plavajo aligatorji J. Sonce je na tem področju zelo nevarno že v tem času (marec), zato in ker tudi nismo čutili posebne sproščenosti in varnosti v tej divjini, smo se kaj kmalu odpravili nazaj proti avtomobiloma.

Po isti pot nazaj smo se ustavili v Chisos Basin (1646 m nadmorske višine), kjer smo malce pojedli in se pozanimali za prenočišče. Slednje je seveda dražje (v Casa Grande Lodge in Rio Grande Motel je cena 112 USD v sobi za 2 osebi

Ura je 15:30, sonce pripeka in nadaljujemo pot iz parka Big Bend po cesti 118 proti kraju Alpine. Za nami je v tem trenutku že 1571 prevoženih milj. Otroci so dobro razpoloženi in me ugodno presenečajo s svojo pridnostjo, igrivostjo in potrpežljivostjo na tako dolgi poti. Prilagojeni postanki z avtomobilom, ureditev »spalnega kotička v avtu«, vključevanje k opazovanju okolice, menjavanje avtomobilov,  pogovori in kakšni dobri priboljški, ki niso smeli manjkati v avtu so bili več kot zadosten argument, da je bilo potovanje tudi za njih zanimivo in prijetno doživetje. Vsi skupaj pa smo dokaz, da se tudi z otroci lahko odpraviš na skoraj 15 ur dolgo potovanje z letalom v eno smer in na enotedensko potovanje z avtomobilom (v poprečju več kot 500 km/ dan.

Po obisku parka Big Bend je sledil postanek v kraju Alpine (kjer smo spet dobro in bogato J jedli v restavraciji Longhorne Steakhouse«, nato pa v naslednji lokaciji našega prenočevanja. Motel Bien Venido je bil žal najslabši dosedaj in ni vreden svoje cene, vendar smo se umili in nekako naspali.

PETEK – 09.03.2007

Po cesti 118 nas cest vodi iz kraja Alpine v Fort Davis oz.  Davis Mountains. Ljudje živeči v Fort Davis-u radi pravijo, da je od tu dalje ves preostali del TX-a »downhill« in verjetno imajo prav, saj Fort Davis leži na višini 1515 metrov nadmorske višine oz. 5050 feet-ov visoko, kar je hkrati najvišje ležeče mestece, v katerem živi komaj 1000 prebivalcev.

Po cesti 118 vozimo v smeri proti kraju Kent, nato po cesti 10 in 54 s ciljem Guadalupe Mountains National Park, ki je bil zasnovan l.1972 in velja za enega najnovejših v sistemu vseh nacionalnih parkov. Tu se nahaja najvišji vrh v TX-u, Guadalupe Peak – 2625 m) in Fall foliage v Mc Kittrick Canyon-u velja za najboljšega v zahodnem delu TX-a. Turistična ponudba v tem nacionalnem parku je omejena na minimum z namenom, da se ohrani »pridih in neokrnjenost divjine«. Torej nobenih restavracij in prenočitvenih objektov, zaradi česar je tudi obiskanost parka 3x manjša kot v sosednjem parku Carlsbad Caverns National Park.

Vozimo se naprej, proti severu po cesti 62 oz. 180 in »prečkali mejo« z državo New Mexico, po kateri smo prevozili nekaj več kot 100 milj in se pripeljali nazaj v TX v kraju Hobbs.

Marko je predlagal idejo, da naredimo »barbeque po ameriško« in ideja se je izkazala za zanimivo popestritev našega potovanja. V prvem WalMartu, ki je sledil smo nakupili vse potrebno za piknik (meso, zelenjava, kruh, pijača, oglje….), vendar je sledilo neprijetno presenečenje, ker – prej tako pogostih piknik lokacij ob cest – sedaj kar ni bilo. Po vztrajno prevoženih miljah smo našli napis »picnic area« in z nasmeškom na obrazu takoj ustavili in se lotili priprav: otroci nabiranja drobnih vejic in razigranega tekanja naokoli, oba moška seveda žara, mamici pa rezanja zelenjave. Piknik je uspel in s polnimi želodci smo se odpravili proti kraju Big Spring, kjer smo prenočili.

SOBOTA –10.03.2007

V kraju Abilene smo se obe družini ločili, saj nas v ponedeljek ni čakala služba, zato smo potovanje po TX-u podaljšali za še 1 dan, s postankom v  mestecu Wichita Falls . Tam smo ob 17h našli turistično info točko, se »opremili« s prospekti, s pomočjo katerih smo tudi hitreje našli predel mesta z dobrimi restavracijami. Jedli smo v restavraciji Logan’s Roadhouse (v JZ delu mesta). Moja izbira je bila odlična, Markotova malo manj, otroški menu pa je začuda vseboval tudi malce popran pomfri. Ne morem verjeti !! Ker je bilo ostalega dovolj, smo se najedli. Posebnost restavracije je nekakšna dobrodošlica z arašidi, ki so nasuti v velikem (vinskem) sodu – glej slike spodaj, v manjšem vedru pa so arašidi tudi na vsaki mizici, pri čemer gostje (lahko) mečejo olupke kar po tleh. Tla restavracije so na veliko zasuta z olupki arašidi in verjetno tako mora biti, saj sem opazila natakarico, ki je celo pest arašidov vrgla po tleh in jih poteptala. Se sprašujem ali so tu čistilke res potrebne le za čiščenje WC-ev ali tudi za vsakodnevno čiščenje tal. Če slednje velja, potem jim dela res ne primanjkuje.

Ob 19h smo se ustavili v hotelu Best Western, ki smo si ga izbrali za naše zadnje prenočevanje pri potepanju po TX-u . Vsekakor večji komfort kot v vseh predhodnih, punce pa smo tudi na njuno veselje pošteno skopali. Naj omenim, da imajo zelo nerodne tuš kabine (ni snemljivega dela), WC-i pa so brez pokrova.

Ponoči smo doživeli prvi naliv dežja, vendar se je dan prebudil v svežem jasnem jutru, tako da smo imeli primerno vreme za obisk znamenitega slapa – Wichita Falls.

NEDELJA – 11.03.2007

Pred povratkom v Dallas, smo se ustavili na našem zadnjem postanku, v kraju Wichita Falls. Kraj je dobil ime po indijanskem plemenu Wichita in v začetku 20.stoletja je kraj postal center bombažne industrije severnega predela TX-a in južne Oklahome. Voda je bila na tem področju primarna zadeva vsem, ki so se približali meji obeh držav. Izviri in studenci so bili osnovni vir vode prvim ljudem, ki so naselili to območje. Kot sem razbrala iz turističnih publikacij, je bilo mestece nekoč poplavljeno in prebivalci so 100 let po dogodku zgradili umeten slap, ki danes s svojo podobo privablja veliko turistov. Tudi mi smo obiskali samo to atrakcijo, in se nato podali naprej proti Dallasu.

Le- tega smo dostopali s severnega dela preko okoliša Plano in moja želja je bila, da se zapeljemo do slovitega ranča Southfork Ranch, kjer so snemali maratonsko TV nanizanko Dallas (13 let, 356 epizod). Ranch je res zelo velik in do njega  vodi kar več »gate-ov«. Od znotraj ga nismo obiskali, je pa celotno poslopje menda danes namenjeno organizaciji raznih prestižnejših zasebnih in poslovnih dogodkov, vsi notranji prostori pa so na ogled tudi obiskovalcem, skupaj s hlevi in voznim parkom avtomobilov. Ranč si lahko ogledaš individualno ali vodeno v skupini. Seveda pa ne manjka tudi trgovina s spominki vseh vrst.

PONEDELJEK – 12.03.2007

Zadnji dan pred našim odhodom domov. Namenili smo ga seveda pakiranju in obisku nakupovalnega centra v bližini, Irving Mall. Nakupovalnih centrov je v Dallasu ogromno. Mesto Dallas se namreč ponaša z več nakupovalnimi centri na prebivalca, kot katerokoli drugo mesto v ZDA. V času našega potovanja po TX-u smo obiskali cca 3-5, od katerih se mi je najbolj dopadel Grapevine Mills. Mednarodno je Dallas poznan po trgovinah Neiman Marcus, pa tudi po ameriškem najstarejšem nakupovalnem centru, t.i. Highland Park Village.

TOREK – 13.03.2007

Odhod na letališče DFW; od koder smo ob cca 17:45 (s cca 40 min-zamudo) odleteli v London, od tam pa na Brnik, kjer smo pristali 14.03. ob cca 13h. Prtljaga zopet žal ni prispela z nami. Dostavili so nam jo na domači naslov 2 dni po prihodu ( v petek  16.03.). Predvidevamo, da so nam prtljago prebrskali, saj so bile stvari v enem od kovčkov malce razmetane. 

Vse te preglavice z uro in pozabljeno prtljago pa so zares bile še najmanjše, saj smo doživeli zares čudovito potovanje onkraj Atlantskega ocena.