Pot devetih kalov / voda – veter – kamen 

Na “ta pozno Martinovo soboto” smo se pod organizacijo PD Onger in DPM Trzin odpravili proti Krasu. In tokrat se nas je zbralo kar lepo število – za poln avtobus, cca 50, če ne morda celo več. Na pot smo krenili ob 7:30 iz Trzina – proti Postojni, v smeri Vipavske doline. To je v času naše vožnje sonce že pošteno obsijalo. In tudi sicer nam je bil sonce ves dan naklonjen, čeprav smo se vmes tudi pošteno prevetrili.  Pa nam je lokalni vodič v Kobjeglavi rekel, da je to za njih le vetrič :-), da ta prava burja je čisto nekaj drugega. No, kape in nekaterim tudi rokavice, so kar prav prišle. Naš prvotni cilj je bila tematska učna Pot devetih kalov blizu kraja Kobjeglava in Tupelč, ki so jo menda odprli komaj mesec dni pred našim prihodom. Ampak pred prihodom do tja smo se ustavili še marsikje drugje.

Prva naša postojanka je bila Vipava. Prikupno je mestno središče s kipci dečkov, ki upodabljajo delo in življenje nekoč, predvsem pa deltast izliv reke Vipave, ob kateri se bohotijo mogočna drevesa, prijeten park, arhitekturo stavb pa lepo zaokrožuje lepo urejena pešpot in mostički, ki jih je na tem področju menda kar 25. In kot pravijo so to naše “mini slovenske benetke”.

Potem ko smo si v Vipavi ogledali še kratki 15 minutni predstavitveni film samega kraja, smo ob 10:15 nadaljevali vožnjo v smeri Kobdilja (blizu Štanjela). Tu smo se najprej sprehodili do domačije znanega arhitekta in urbanista Maksa Fabianija. Pred domačijo stoji mogočno drevo in otroci so se kaj hitro postavili skupaj, da sklenejo krog 🙂 Dvorišče in vrt domačije je lepo urejen in očitno živijo tu ljudje, ki z občutkom in resnostjo skrbijo za ta kulturno-zgodovinski košček zemlje.

Naš Miha pa nas je gnal še naprej, saj smo imeli po planu še marsikaj videti. Sledila je pot do Štanjela, da se sprehodimo po Fabijanovi poti. To je v bistvu krožna pešpot med Štanjelom in Kobdiljem, vendar smo se do Štanjela kar popeljali z busom, saj je bilo po programu še kar nekaj hoje. Fabijanovo pot smo začeli po stopnicah ob cerkvi sv. Danijela. Prav očarljiva je podoba kamnitih hiš Štanjela, med katerimi so speljane ozke potke. Vse nekako miniaturno, urejeno s pridihom krasa in domačnosti, kar opaziš na še tako majhni kvadraturi (terase, dvorišča). In nisem se mogla upreti nakupu domače figove marmelade in kasneje prijaznemu domačinu, ki je pred svojo hišo razstavljal svoje, lastnoročne izdelane, spominke (žganje na les). 

Sledil je nekaj minutni sprehod do Ferrarijevega vrta. Pravi biser našega izleta in odlično delo prej omenjenega Fabijanija. Prvi pogled na vrt, ki se razteza pod obzidjem gradu Štanjel me je na polno presenetil. Upam le, da spomladi – v času prebujanja narave – ta kompleks tudi zacveti in da je še lepše tu. Zato je to lahko ideja za prijeten spomladanski izlet. Si upam trditi, da se tu skriva še veliko “tokrat nevidenega”.

Ob 13h ponovno na bus, vendar le za kratek čas, saj se Kobjeglava in kraj Tupelče nahaj le nekaj minut stran od Štanjela. V Kobjeglavi smo imeli na voljo lokalnega vodiča, ki nam je malce več povedal o zgodovini kraja, preden smo se podali po Poti devetih kalov. Slednja je večinoma makadamska. Na njeni dolžini (6,7km) se nahaja devet kotanj, v katerih se zaradi neprepustnosti dna nabira deževnica. Se pa ne spomnim (ali pa sem preslišala) ali so vse te kotanje naravne ali je nekatere ustvaril tudi človek. Namembnost pa je bila seveda za napajanje živine, za zalivanje in pranje perila. In pri slednjem se je kar hitro oglasil moški del ekipe, ki so modro pojasnili svojo teorijo o tem, zakaj so ženske tako globoko v gozd prihajale prat perilo 🙂

Objava tudi na spletni strani PD Onger, kjer je tudi nekaj drugih slik.

Moja zabeležka na tem mestu: kolegica mi je omenila, da se v teh koncih splača iti tudi na lahko pohodno turco na Pliskovico. Morda je mišljeno tole: http://www.hribi.net/izlet/pliskovica_volnik_/26/1744/3175  Za preverit….