Poletje med Alpami in Jadranom: 14 dnevni road trip skozi Avstrijo, Furlanijo Julijsko krajino in Istro

Millstätter See – 3 dni (kolo, hike, kopanje, muzej mineralov)

Jezero Millstätter See je čudovito jezero, ki kar vabi v svoj objem. Tako podnevi kot zvečer, ko mesto preplavi glasba, pročelja stavb in drevesa v obalnem parku pa zaživijo v sodobnih svetlobnih projekcijah.

Če gre za dopust, kjer je del prtljage tudi kolo, je kolesarski izlet okoli jezera kot nalašč za prvi dan. Jezero si tako ogledaš hitreje kot peš in bolj priročno kot z avtom, saj se lahko lažje ustaviš, kjer želiš. Pot okoli jezera je speljana tudi nekoliko višje po panoramski poti, zato se »pridela« nekaj višinske razlike, jezero pa se ponudi na ogled v še lepši podobi.

Kolesarski krog okoli jezera meri približno 28 km, za naju nekoliko več zaradi nastanitve na višini 780 m. Zato sva lahko pridelala slikovitih 40 km in dobrih 600 višinskih metrov. Še enkrat – kapo dol Avstrijcem za skrb za kolesarske poti.

Okoli jezera se ponuja ogromno krajših in daljših pohodniških poti. Glede na najino samo tridnevno bivanje sva izbrala dve poti za sprehod in pohodništvo.

Ker sva bila nastanjena v soseski Unterhaus (Seeboden), se od tu ponuja lepa pešpot do gradu Burg Sommeregg. Gre za delno ohranjen srednjeveški grad z muzejem mučenja, sezonsko restavracijo in viteškimi predstavami.

Pravi pohodniški dan je bil vzpon na Granattor (2.066 m), ki je menda ena najlepših pohodnih poti ob jezeru. Že ko ga »poguglaš«, ti ga med predlogi ponudi med prvimi. Granattor stoji na grebenu, ki ločuje Millstätter See od Dravske doline in mesta Spittal an der Drau. Od tod lahko spremljaš tok najdaljše koroške reke, Drave, na približno 50 kilometrov dolgem odseku med Möllbrückejem in Beljakom (Villachom). Pogled sega od zahoda proti vzhodu preko mogočnih gorskih verig: Visokih Tur, Karnijskih Alp, Gailtalskih Alp in Karavank. Med njimi izstopajo znameniti vrhovi: Goldeck, Dobratsch, Triglav ter daleč na zahodu s snegom pokriti Großglockner.

Posebnost na samem vrhu so vrata, napolnjena s kamninami iz granata, od tu pa se ponuja prekrasen razgled na Millstätter See, Großglockner in Karavanke. Ob sestopu pa prostrani pašniki z najlepšimi kravami (resno 😊).

Kopanje? Seveda! Poletje je tu kot nalašč za osvežitev v jezeru. Predvsem lepo se mi je zdelo v mirnem, neobljudenem in senčnem parku Klingerpark, blizu napisa Liebe am See.

Lokalne znamenitosti Millstätter See? Tudi za to je poskrbljeno. Če vas preseneti slabo vreme, se splača obiskati:

Fisher Museum – ribiški muzej je majhna, pristna koča z zanimivo zbirko stare ribiške in potapljaške opreme, črno kuhinjo ter drugimi predmeti, ki pripovedujejo zgodbo življenja ob jezeru.

Granatium – muzej in park z minerali, kjer se lahko odpraviš iskat granate – in tudi nama je uspelo izkopati nekaj čisto pravih.

Bad Gastein

Iz Millstätter See naju je pot vodila do mesta Bad Gastein z avto-vlakom (Mallnitz – Obervellach – Böckstein). V preteklosti je bila to tudi ena od naših smučarskih destinacij, tokrat pa obisk v poletnem času.

Ena od posebnih znamenitosti je vsekakor mestni slap v Bad Gasteinu, saj teče naravnost skozi središče mesta. Skupna višina slapu, ki ga ustvarja reka Gasteiner Ache, je približno 341 metrov, razdeljenih v tri kaskade. Zaradi tega sodi med največje mestne slapove v Evropi. Gasteiner Ache izvira visoko v narodnem parku Hohe Tauern. Glavni izvir je ledeniško območje Schlapperebenkees (okoli 2.400 m n. v.) v dolini Sportgastein. Na poti se ji pridružita še potoka Naßfelder Ache in Anlaufbach, zato je pretok skozi Bad Gastein zelo močan, posebej po deževju ali ob taljenju snega.

Med sprehodom po mestu sem opazila tudi zanimiv napis ob slapu, ki je v bistvu umetniška besedilna instalacija Roberta Montgomeryja:

The wind in the trees is a single breath of the earth.
Quietly angels make a choreography in the rose garden.
Too fast to live, too young to die.

Gre za poetično besedilo, ki bi ga lahko razumeli tudi takole: »Veter v drevesih je en sam dih Zemlje.« Narava je živa, Zemlja »diha« skozi veter. Stavek »Prehitro, da bi živeli, premladi, da bi umrli.« pa ponuja razmislek o minljivosti in hitrem tempu življenja; opomin, da pogosto hitimo skozi življenje, še preden ga zares doživimo. Pa še kako res je to.

To je ena najbolj prepoznavnih umetniških instalacij v Bad Gasteinu in je del poletnega festivala sodobne umetnosti Art. Nahaja se ob poti proti slapu, zato jo opazi veliko obiskovalcev.

Soteska Liechtensteinklamm – čudovita stvaritev narave

Soteska Liechtensteinklamm je še ena od mnogih avstrijskih naravnih znamenitosti, ki je vsekakor vredna obiska. Je več kot klasična soteska – kot je naš blejski Vintgar. Zaznamuje jo tudi zanimiva zgodovina. Prve poti skozi sotesko so uredili že leta 1875, gradnjo pa je podprl knez iz rodbine Liechtenstein. Današnja podoba poti, mostov in stopnišč izvira iz prenove leta 2020.

Pot do slapa in nazaj je dolga približno 3 km, premagaš okoli 900 stopnic in 80 do 100 višinskih metrov. Največja atrakcija je spiralno stopnišče Helix, po katerem se spustiš kar 30 m globoko v sotesko.

Edina slabost je parkiranje. Kljub šestim parkiriščem, oddaljenim 500–800 m od vhoda, in obisku med tednom je bilo skoraj nemogoče najti prosto mesto. Avtomobili so se množično obračali in odhajali. V glavni sezoni se parkirišča pogosto zapolnijo že dopoldne, zato priporočajo prihod pred 10. uro ali po 14.30.

Midva sva imela srečo, da sva imela s seboj kolesa. Avto sva pustila približno 5 km pred vhodom v sotesko, v naselju hiš, kjer tudi ni bilo videti nobenega parkirišča. Nikoli mi ni nerodno prositi za uslugo in po prijetnem klepetu z gospo sva lahko parkirala kar na njenem dvorišču. Res prijazno od nje. Od tam sva se s kolesom odpeljala mimo kolone vozil do vhoda v sotesko.

Obisk soteske pa je bil vreden. Mogočno spiralasto stopnišče, zanimive skalne formacije in neusmiljena moč vode naredijo obisk res nepozaben.

📸 Klikni na fotografijo za ogled celotne galerije slik!

Glamping »po naključju« in priokus avstrijske kolesarske poti ob Dravi (R1)

Včasih je za pobeg pred vročino dovolj, da se povzpneš nekoliko višje. Avstrijska jezera in Alpe so nama v teh dneh ponudili prijetno osvežitev – že nad približno 600 m nadmorske višine je bilo občutno hladneje, zato je bilo kolesarjenje pravi užitek.

Med poletnim potepom po Avstriji je iskanje namestitve lahko pravi izziv, še posebej, če si za cilj izbereš eno najčistejših in zato najbolj obiskanih jezer v Avstriji, Weissensee (Belo jezero) v Ziljskih in Karnijskih Alpah.

Nisva imela sreče, da bi našla prosto mesto v kampu ali kakšno privatno namestitev. Ko ti Booking ponudi grešno drage namestitve, kampi svetijo z napisom »No vacancy«, ti ne preostane drugega, kot da poiščeš nekaj bolj odročnega s tolažbo: »Saj imava kolesa.«

In tako sva z nekaj kliki našla glamping nastanitev Radlerstation Sandhof,  sicer kar 17 km od jezera, pa zato posebej prilagojeno kolesarjem. Bingo! Gre za vrhunsko urejen družinski glamping, ki se za povrh nahaja tik ob Drauradweg R1. Takšne nastanitve so za kolesarje res zadetek v polno. Od tu kolesarska pot vodi po senčni, celo asfaltirani gozdni poti, preko polj in ob železnici, vse do Drave. Za priokus Dravske kolesarske poti, ki se sicer razteza na kar 510 km od Toblacha/Dobbiaca do Varaždina, sva prevozila le delček odseka 2, med Lienzom in Spittalom an der Drau.

My Strava: https://www.strava.com/activities/19528282582 

Italijansko mestece Venzone in s kolesom do jezera Lago di Cavazzo 

Venzone je idealno izhodišče za kolesarjenje po Alpe Adria poti in tudi do bližnjega jezera Lago di Cavazzo, imenovanega tudi Lago dei Tre Comuni.

Do jezera vodi kombinacija urejene kolesarske poti in regionalne ceste z malo prometa. Ob jezeru je kamp, opazno manj gneče kot na bolj znanih jezerih, voda pa je zaradi alpskih izvirov tudi nekoliko hladnejša.

Lago di Cavazzo je sicer največje naravno jezero v Furlaniji – Julijski krajini in priljubljena destinacija za kopanje, kajak ter sproščene izlete.

Najina kolesarska tura: Venzone – Lago di Cavazzo – Venzone

Zgodovinski Oglej in »odskočna« točka do Jadrana 

Od avstrijskih Alp vse bližje Jadranu. Postanek tudi v mestu Oglej, ki sicer na prvi pogled ni nič posebnega, vendar navduši z mogočno baziliko z enim največjih in najbolje ohranjenih talnih mozaikov v Evropi.

Že Rimljani so Oglej zgradili kot eno najpomembnejših mest severnega Jadrana.

Velik plus pa je tudi to, da iz Ogleja vodi urejena kolesarska pot proti Gradežu.

Gradež –  s kolesom po otoku v smeri izliva reke Soče v Jadran 

Za ponovni skok na kolo sva se tokrat odločila za Gradež, čeprav je bilo na dan obiska kar 37 stopinj.

Za izhodišče sva si izbrala Belvedere, kjer sva parkirala na nekem odročnem mestu nedaleč od kolesarske poti. Ta v nadaljevanju vodi po nasipu skozi laguno do Gradeža ter naprej ob obali proti izlivu reke Soče, ki pa ga tokrat nisva zmogla doseči.

Vročina je naredila svoje – 37 °C in 32 km je bilo dovolj.

Rovinj – aktivni morskih oddih (kampiranje, kolesarjenje in z ladjico do Piratske jame v Limskem kanalu)

Rovinj je zame eno najlepših obalnih mestec in ima prav poseben čar. Namenila sva mu cel teden – najprej tri dni kampiranja v lepo urejenem kampu Val Saline, nato apartmajska nastanitev nekoliko izven mesta, v naselju Cocaletto. Pa zato več razlogov za skok na kolo 🙂:

• 19 km: Kamp Val Saline → po nesreči mimo kampa FKK → Rovinj → nazaj.
• 11 km: Cocaletto → Rovinj.
• 9 km: OFF road do manj obiskanih rovinjskih zalivov Veštar in Cisterna
• 16 km: večerna vožnja do Zlatega rta in Mulini Beach.

In seveda večerni mestni utrip. Rovinj ponuja toliko stvari, zaradi katerih se vanj vedno znova zaljubiš:

• ozke uličice s prikupno minimalistično dekoracijo in slavni baročni Balbijev lok iz 17. stoletja,
• majhne trgovinice z izdelki domače obrti in lokalnimi vini,
• cerkev sv. Evfemije, ki je »must visit« v času večernega sprehoda,
• umetniška ulica Grisia, kjer sem tokrat kupila oljne barve in platno za hčerko, ki je takoj narisala motiv dveh ptic,
• pestra ponudba ladijskih izletov,
• številne možnosti za kolesarjenje, še posebej do Zlatega rta, kjer senco ponuja borov gozd,
• Limski kanal s skrivnostno Piratsko jamo,
• otok Sveti Andrija z nekdanjim benediktinskim samostanom za vse, ki si želijo umika od obalnega vrveža,
• vrhunska kulinarična ponudba restavracij,
• čudoviti sončni zahodi, še posebej na Mulini Beach,
• lepo urejen kamp Val Saline, čeprav so bili zame trije dnevi povsem dovolj (morda zaradi malce pomanjkljive kamping opreme .. morda pa pri svojih letih pač že potrebujemo malo večji komfort 😊)

Letošnja poletna vročina je sicer tudi naredila svoje, a izbira tega predela Istre je bila in vedno bo zadetek v polno.

Vabim te, da skupaj z mano ODKRIVAŠ SVET, črpaš moje popopotniško-izletniške ideje,  komentiraš, deliš in (mi) tudi ti zaupaš še neznane poti doma in po tujini.