Tokrat naše prvo popotovanje z avtodomom (AD), ki smo ga uspeli dobiti kljub pozni odločitvi (1 teden pred odhodom) in v času visoke sezone. Potovali smo s komfortnim AD dolžine 7,2m, širine 2,33m in višine 3,1m – model Adria Coral Sport 660DP (5 sedišč in 6 ležišč/ 4 fiksna + 2 pomožna).

Predvsem smo PREDNOSTI videli v tem, da smo imeli vse pri roki (hrana, WC, umivanje, spanje) in smo se lahko ustavili kjerkoli smo se želeli (kar se tiče spanja in časa za hrano oz. kuhanje). Prav tako sem bila kmalu ugodno presenečena, kako praktično je AD opremljen (od spalnega dela, do kopalnice in kuhinjskega kotička). Pa odlična zadeva je bil tudi prostoren notranji prtljažnik, kamor  smo spakirali vsa 4 kolesa, skupaj s 4 stoli in mizo ter žarom in ostalimi pripomočki (kablovje, cev za vodo), tako da prtljažnika za kolesa na zadnem delu AD sploh nismo potrebovali. 

Edina SLABOST (prej dejstvo, ki ga moraš sprejeti pri tovrstnem načinu potovanja) je to, da povsod pač ne moreš parkirati in se zapeljati po določenih cestah zaradi širine in višine vozila. Odlična rešitev so zato kolesa, s katerimi smo dostopali do centrov mest ali celo do bolj oddaljene plaže.

V pomoč pri iskanju PZA-jev (postajališč za avtodome) nam je bil vodič “Kamping in Karavaning vodnik “, čeprav smo ugotovili, da manjka kar nekaj vpisanih postajališč za AD, čeprav smo jih med potjo opazili. Zato je treba dobro opazovati table med potjo, ki so za PZA-je povsod enaki.

STROŠKI NA POTI:
V 16-ih dnevih smo na PZA-jih parkirali 8x, torej vsak drugi dan. Cene PZA-jev, kjer smo se ustavljali so se gibale od 10-16 eur/dan, če pa smo pristali v pravem kampu, pa se cena takoj dvigne na 30 ali celo več eur/dan.

Bencin (diesel) je bil od 1,5 do 1,8 eur/l, zato ni odveč biti med potjo pozoren in se ne ustaviti nujno ravno na prvi pumpi.

Hrano smo si kuhali sami (nakup špecerije v trgovinah Lidl, Carrefour, Eurospin), seveda pa se nismo mogli upreti tudi lokalni hrani, ki smo jo poskusili (italijanska pizza, morska hrana, lokalne specialitete…..).

V nadaljevanju podajam opis poti po dnevih. Naj povzamem, da so mi bile najbolj zanimive sledeče destinacije (označeno tudi na zemljevidu desno):

  • ORVIETO (ogled katedrale, podzemnih jam in tunelov, v katerih so nekoč živeli ljudje) 
  • PARCO FLUVIALE DEL NERA (park bujnega zelenja in mogočnih slapovov ob reki Neri) 
  • Drzna obalna vožnja z lepimi razgledi na relaciji južno od Napolija (Castellammare – Torre del Greco – Torre Annunziata –smer Sorento).
  • CAPO DI VATICANO  – panoramska točka s čudovitim razgledom na skalnato obalo in barvito, turkizno čisto morje 
  • GALLIPOLI  – mestece, ki v bistvu leži na otočku in si ga s turističnim vlakcem ogledaš v 20 min) 
  • ALBEROBELLO – mesto znano po nenavadnih kamnitih hiškah »trulli-jih«

    Spodaj nekaj slik avtodoma, potem pa opis naše poti okoli italijanskega škornja s skokom na Sicilijo (sum 4.352 km).

Prvi dan (6.7.2012) – Prvi kilometri z AD s postankom v Ravenni in San Marino

Voznikove besede “zgodaj na pot”, so pomenile odhod od doma že ob 04:50. S puncami smo zadevo poenostavili tako, da sva jima dovolila, da prvo noč kar prespita v AD na domačem dvorišču, tako da sta še spali, ko je M. vžgal motor in začel nabirati prve kilometre (Trst – Benetke – Ravenna).

RAVENNA:
V Ravenno smo prispeli pred 11h in smo se odločili, da mesto malce raziščemo s kolesi. Pa se je na koncu izkazalo, da mesto ni nič kaj posebnega, svojstven čar mu dela le umetnost mozaikov, sicer pa so ulice prenatrpane s pešci, kolesarji in avtomobili. Ob 13h smo se tako namenili proti Riminiju, s ciljem da poiščemo prvo lokacijo, kjer bi si skuhali kosilo.Do Riminija je pot precej nezanimiva, občasno nas spremljajo tudi neprijetne vonjave – vožnja mimo industrijskih predelov pač.

SAN MARINO:
Ob 14:30 smo prispeli v San Marino, ki leži 23 km JZ od Riminija. Odlikuje ga predvsem njegova lega (640 m.n.v.) in skalnata pečina Monte Titano, na kateri stojijo 3 gradovi. Do njih smo se povzpeli z gondolo, ki te popelje do višine 745 m. Tu smo si vzeli čas za sprehod po uličicah in (na Nastjino pobudo, ki rada gleda Na kraju zločina) ogled muzeja na temo mučenja, ki so prakticirali v teh krajih nekoč.

Po ogledu San Marina vožnja proti kraju Arezzo, da se ustavimo v naslednjem PZA-ju.

Drugi dan (7.7.2012) – Jezero Trasimeno

Po prvi prespani noči smo se soočili s prvo nalogo priprave AD za nadaljnjo pot (odtočiti odpadno vodo, čiščenje WC kasete). Vse brez težav – Marko je car !!

Ob 10h smo že na poti Arezzo – Cortona  proti jezeru Trasimeno, kjer smo se nastanili v PZA-ju (Area di sosta Castiglione del Lago/ N 43,123611, E 12,050278), cca 100m stran od jezera. Slednji niti ni posebej čist, vendar za punci dovolj, da namočita svoji ritki. Postanek smo izkoristili tudi za to, da pretegnemo noge.

Okoli jezera je lepo urejena asfaltirana cesta, na kateri so skoraj polovico prometnega pasu odmerili kolesarjem. Zato hiter skok na kolo in v hrib na ogled gradu, ki se bohoti na vzpetini. Slednjo je Kaja (8) z lahkoto prevozila. Smo imeli kar super turco, vsi razigrani in dobre volje pa smo na vrhu, ob sončnem zahodu naredili tudi nekaj lepih foto-posnetkov.

Tretji dan (8.7.2012) – Umbrija (ogled podzemnega mesta Orvieto in slapov ob reki Nera v kraju Marmore)

Vstanemo že ob 7h, da natočimo vodo in odrinemo naprej. Za nami je 663 kilometrov, pred nami pa vstop v regijo Umbrijo –gričevnato pokrajino, kjer mesta ležijo na višje ležečih točkah in kjer je čudovit pogled na polja sončnic, nasade oljk in vinske trte.

ORVIETO:

Ob 11h prispeli v Orvieto, ki leži 100 km severno od Rima,v bližini jezera Bolseno. Mesto je zanimivo predvsem po svoji katedrali Piazza del Duomo, v kateri smo ujeli tudi del nedeljske maše in se pri tem še prijetno ohladili 🙂    Katedrala je čudovit primerek gotske arhitekture. Toliko detajlov na pročelju in zunanjih stenah, da se nisem mogla upreti dotiku fasade in tako občutiti prefinjeno izoblikovane detajle. Menda so katedralo gradili celih 300 let.

Vredne ogleda so seveda tudi podzemne jame, ki ležijo pod mestom Orvieto in v katerih so nekoč živeli, danes pa nekaj njih tudi v zasebni lasti. Ogledi so vodeni in nekako smo naleteli ravno na uro, ko je bil organiziran angleško voden ogled. Prijazna vodička nam je razložila kako je nastajalo podzemno mesto, kako so “spodaj” pridelovali oljčno olje, iskali in črpali vodo, ter izkopavali in odvažali “na prosto” material, ki so ga kasneje uporabljali kot gradbeni material. Najbolj zanimivo dejstvo se mi je zdelo to, kako so si ljudje prilagodili življenje pod zemljo. Kot na primer to, da so v eni od podzemnih jam imeli tudi posebno gojilnico golobov (posebne luknje v skalnati steni), ki so jim predstavljali stalni vir hrane. Golobi so imeli posebno odprtino, skozi katero so lahko odleteli na površje, se nahranili in prileteli nazaj. Dobro “napiteni” so bii očitno zadovoljiv poobedek za ljudi, ki so prebivali v the jamah.
Skratka jame so kar zanimive, danes pa jih domačini zaradi konstantne temperature skozi celo leto uporabljajo za vinske kleti. Če se ne motim, nam je vodička pojasnila da je vse skupaj okoli 2000 jam, od tega jih je cca 400 v uporabi (posesti), nekaj jih je odprtih za javnost, 1200 pa jih je še neraziskanih.

MARMORE:
Najbolj vroči del dneva (12:45) izkoriščamo ponovno za vožnjo v prijetno klimatiziranem AD-u, v smeri proti Parco Fluviale del Nera (kraj Marmore), da si ogledamo park glamuroznih slapov ob reki Neri.

Gre res za čudovito stvaritev narave, na relaciji od mesta Terni proti kraju Ferentilo. Slap Cascata delle Marmore velja za največjega v Italiji in kot tak privabi ogromno turistov in adrenalina željnih ljudi, ki si želijo vodnih izzivov, kot je rafting, kanjoning in kajakaštvo po reki Neri.
Sprehod do slapov je možen po označenih poteh, ki terjajo od 20 do 50 min hoje. Pršenje vode, ki ga je čutiti med sprehodom je v poletni vročini več kot dobrodošlo, v slabšem vremenu (jesen) pa moraš biti verjetno kar bolje oblečen in morda tudi kak dežnik ali palerina ni odveč. Ne vem  – sklepam.

V večernih urah (19h-21h) vozimo po avtocesti E45 (Marmore – Rieti), proti obali. Obmorski Lacij po moje ni kaj prida za počitnikovanje ob morju. No, naš namen ni bil, da bi se namakali v morju blizu Rima in tudi prvotni namen, da bi obiskali samo mesto, smo opustili, saj bi nam pohajkovanje po mestu vzelo preveč časa. Morda priložnost za kake jesenske ali prvomajske počitnice.
Ta dan smo prespali v obalnem letovišču San Felice Circeo (nabite plaže s turisti, polno senčnikov na plaži…). Pravi turistični kaos.

Četrti dan (9.7.2012 – Pompeji in »panoramsko zanimiva« vožnja južno od Napolija

Zjutraj pred zajtrkom hiter skok v prvo morje na naši poti, po zajtrku pa v smeri proti Neaplju oz. San Felice Circeo – Terracina – Fondi – Sperlonga – Gaeta – Mondragone – Napoli – smer Salermo. Vulkan Vuzev smo nekako izpustili (prišli na neko privat posest in ni bilo poti naprej), zato smo obrnili in krenili naprej da si ogledamo Pompeje.

Naselbina Pompejev je po svoje zanimiva – predvsem zaradi izvora in nesreče, ki jo je ta predel doživel (potres l.63 in izbruh vulkana Vuzev 16 let pozneje), po drugi strani pa predstavlja v času top poletne sezone tudi “utrujajoča destinacija pohajkovanja”. Obvezno je imeti s sabo liter ali več vode, pa kak priboljšek za otroke, ker v v sami naselbini, ki je na ogled ni kakšne možnosti nakupa pijače in hrane (šele ob vhodu ali izhodu). Pompeji so res kar obsežni, zato ni odveč pred vstopom narediti plan “kaj sploh videti”.  Mi smo parkirali v mestu, in se potem s kolesom (cca 2-3 km) podali do vhoda za vstop v to naselbino.

Ogledali smo si Teatro Grande in Antiquarium, vmes pa sprehodili med kamenji, od katerih je en podoben drugemu :-)) Kamenji, razvaline in…..spet kamenji.  Besede, ki sta nama jih Kaja in Nastja večkrat omenili rahlo nejevoljno, pa vendar sta bili na koncu spet radostni, če je padel kak sladoled ali granito.

Vožnja južno od Napolija velja za panoramsko najbolj zanimivo na tem področju. Priporočam pot Tore del Greco – Torre Annunziata – Castellammare – Sorento in naprej, sploh za voznike z osebnim avtomobilom.

Za nas se je razburljiva vožnja (s camperjem !!) po ozkih uličicah krajev Torre del Greco in Torre Annunziata končala v Sorent-u. Do 9 km oddaljenega kraja Positano nismo mogli iti. Od 18:30 do 24:00 je namreč na tej cesti prepovedana vožnja za težja motorna vozila. AD smo tako obrnili na prvi možni točki in pripeljali nazaj na cesto A3 (smer Salerno – na sliki spodaj).

Pozno popoldanska ura nas opozarja, da najdemo naslednji PZA. Izbrali smo Mandetta Camper Park v kraju Paestum severno od Agropoli-ja (N40,415, E14,990556), vendar je bil žal zaprt. Ne vem zakaj. Več sreče smo imeli v kampu Fulgor (Agropolo), kamor smo prispeli šele ob 21:30.

Peti dan (10.7.2012) – Vožnja ob slikoviti obali od Agropolija do Scalea

Kamp Fulgor v Agropoli je sicer zadovoljiv, dobra senca, le tuši so bili od 18h dalje zaprti. Na srečo se je bilo možno stuširati nekje drugje (hladna voda). Nerodno je tudi to, da pred 8h ne moreš ven iz kampa (zaklenjena vrata) tako da je za M. odpadlo zgodnje jutranje plavanje. Plaža je tudi primerna bolj za 3-letnike (več metrov od obale zelo nizka voda). 1 spanje je bilo dovolj.

Ob 15h smo že na cesti Agropoli – Sapri – Praia a Mare – Scalea. Tu je vožnja zelo lepa, narava slikovita z več čudovitimi razglednimi točkami na skalnato obalo. V Scalea se ob 17h ustavimo v PZA, za katerega lahko rečemo, da ponuja obalo primerno za kopanje (30m do morja). Plačilo 16 eur/dan (v ceni voda, izpust, elektrika in senčnik na plaži). Punce so se namakale v vodi vse do sončnega zahoda, potem pa na pobudo M. še ob 7h zjutraj (vstajanje brez težav…skok v morje brez zajtrka :-)). 

Šesti dan (11.7.2012) – vstop v Kalabrijo (deželo lepih plaž in slikovite narave)

Po zgodnjem jutranjem kopanju (Marko, Nastja, Kaja) že ob 7h zjutraj in zajtrku, smo ob 9h že imeli zrihtan AD, sami pa stuširani in pripravljeni na pot proti jugu – proti Kalabriji. Prevozimo obalno cesto proti Viba Valentia, cesta do kraja Tropea pa postane na trenutke kar malce drzna, sploh na nekaj ovinkih, kjer je M. dolžina camperja predstavljala zanimiv izziv.

Ob 15h si zadamo cilj Capo di Vaticano.

Gre za panoramsko točko, do katere vodi slepa cesta, ki se na srečo zaključi dokaj široko, tako da je M. brez težav lahko obrnil naš AD. Naprej vodi, med kaktusi speljana, potka dolžine cca 100 m, ki nudi čudovit razgled na skalnate pečine in turkizno modro morje, do katerega po moje ni dostopa, razen s čolni, ki smo jih opazili kar nekaj.

Ob 16:30 smo že na cesti (A3) v smeri Vibo Valentia za Regio Calabria, od koder se želimo s trajektom podati na Sicilijo. V Villa San Giovanni (pristanišče in odskočna deska na Sicilijo) smo obrnili, saj so imeli nek štrajk, vendar še danes ne vemo, če nismo naredili napake in bi v bistvu lahko prišli na trajekt.

Skratka dvatisoči kilometer smo dosegli z vožnjo južno od tega pristanišča oz. s postankom v PZA-ju “Area di sosta Mafalda”, v kraju Bova Marina. Slednjega bi v bistvu težko našli, saj do njega vodi dobro skrita stranska pot, ki se odcepi glavne ceste. Na srečo smo ravno na tem mestu srečali avto, iz katerega nam je voznik dajal neke znake z rokami, potem pa smo ugotovili da je le hotel preveriti, če iščemo ta kamp, do katerega nas je vodil s svojim avtom. In to, po kar malce “razdrapani cesti”, po kateri smo s camperjem prišli čisto na plažo, kjer ima en domačin PZA za cca 10 kamperjev.

Zanimivo. Parcela majhna, s pridihom domačnosti, zagrajena z ograjo in s celotnim servisom, ki ga potrebujemo za AD in za nas (brezplačni tuš, celo žar na prostem). In kar je najbolj carsko, le 20-30m do plaže. Cena: 15 eur/dan. Vse OK, le lastnik malce preveč zgovoren ali pa mu je zadišala naša “žar večerjica”, da je želel biti kar z nami. Punce smo mu dale vzdevek “Mr. Talky”.

Sedmi dan (12.7.2012) – skok na Sicilijo

Po zajtrku in jutranji osvežitvi v morju (ob 7:30) se ob 10:30 odpravimo nazaj proti pristanišču Villa San Giovanni, od koder smo se uspešno vkrcali na trajekt (65 eur za camper in do 3 dni bivanja na Siciliji) in pristali v kraju Messina.

Cilj na Sicilji nam je bila Taormina oz. PZA “Eden Parking” v kraju Giardini Naxos. Ta je kar soliden, le tuše imajo italijani radi na žetone – enako tudi na plaži. Tu dočakamo tudi kratko ploho. Prijetna osvežitev, pa vendar noč zelo soparna.

Osmi dan (13.7.2012) – Marko naskoči s kolesom Etno, punce pa plažo in morje

Dan, ki si ga je Marko vzel zase. Vstane ob 5h in se s kolesom poda na Etno, vse do višine 1900m.

Punce smo raje izbrale poležavanje na plaži in kopanje v morju. Tokrat brez dežnika in ležalnika ni šlo, saj je sonce res močno pripekalo. Poleg tega je PZA kar dobro oddaljen (600 m če ne celo več) in kolesa so bila kar nujna.

Deveti dan (14.7.2012) – slovo od Sicilije v smeri pogorja Sila (Kalabrija) in postanek ob jezeru Arvo

Ob 10h zapuščamo Giardini Naxos, smer Taormina, ki sem si jo želela obiskati. Vendar ni bilo izvedljivo. Parkirati v Taormini je prava nočna mora, če pa si s camperjem pa je itak najbolje, da jo kar pobrišeš hitro ven iz mesta. Edina varianta bi bila (potem ko smo bili  že na glavni cesti proti Messini), da se odpeljemo do Messine in bi šli nazaj (40km) v Taormino z busom, ki vozijo turiste v Taormino. Ideja ni bila najboljša, zato je padla odločitev da zapustimo Sicilijo (lahko bi bili še 15.7.) in raziščemo raje “prste in petko” italijanskega škornja.

Kalabrijo smo, po odhodu iz Sicilije, začeli raziskovati s pogorjem Sila, ki leži med krajema Cosenza in Crotone. Pot se je sicer malce vlekla po neobljudeni in neokrnjeni naravi (Viba Valentia – Lamezia Terme – Soveria Marinelli – via Lago Arvo), pa vendar smo uspešno prišli do kampa Lorica, ki se nahaja v manjšem smučarskem središču ob jezeru Arvo.

Kamp je kar velik in lepo urejen, s prostornimi lokacijami za camperje in prikolice ter z nekaj manjšimi bungalovi.
Že prvi dan smo izkoristili, da raziščemo okolico jezera Arvo s kolesom. Vsi štirje smo naredili le krajšo pot po asfaltirani poti, ki je speljana višje od jezera in po gozdu, Marko pa je naslednje jutro sam prekolesaril tistih 28 km okoli jezera.
Se pa nedaleč od kampa nahaja prijetna restavracija (“Brillo Parlante S.A.S.) z lepim pogledom na jezero. Pivo in sladoled nam nista ušla :-))

Deseti dan (15.7.2012) – Metaponto

Po zajtrku se odpravimo proti lepšemu delu pogorja Sila, v smeri proti Cosenza (Silvana Mansio – San Pietro in Guarano – Cosenza – Castrovilliari), iz notranjosti pogorja pa ponovno k obali, proti vzhodu, kjer se ob 13h za kosilo in kopanje v morju ustavimo v enem od manjših letovišč zaliva Corigliano (verjetno Capo Spulico ali Montegiordano Marina ali nekje vmes). Za naslednji cilj si izberemo Metaponto, mestece z ostanki grškega mesta Metapontion in bivališčem Pythagorasa, znanega matematika in filozofa, ki je tu širil svoje znanje in tudi vzpostavil šolo.

10. dan našega popotovanja smo prespali v Camping Neptuno (postajališče za kamperje in ostala vozila),  ki mi ni bil všeč. 

Nabito poln kamp YellYellYell; verjetno vpliv vikend obiska, pa vendar… pravi šok smo doživeli, ko smo si šli pogledat plažo. 

Joj, prejoj. Še sardele v konzervi imajo več prostora. V nedeljo popoldan se je večji del kampa spraznil z avtodomi, ampak to ni bilo dovolj, da bi želeli še en dan ostati tu. 

Enajsti dan (16.7.2012) – Taore Palatino in čudovito mestece Gallipoli

Zapuščamo Camp Neptuno (ostanite v cvetju in v družbi novih turistov !!), na poti pa si na mojo željo ogledamo “še ene kamne”. Na srečo do njih ni treba veliko hoditi.

Severno od Metaponto se namreč nahaja Tarole Palatino, ostanki templja, ki se nahajajo lepo ob poti, vendar je treba biti pazljiv na katero cesto iz Metaponto se priključiš. Mi smo prvič zašli, prava cesta iz Metaponta  je tista, ki vodi na Taranto, ob njej pa se nahaja Tarole Palatino, kjer danes stoji še 15 od 36 originalnih stebrov tega templja.

Nadaljujemo pot Taranto – Manduria – Avetrana. Od tu dalje je cesta malce dolgočasna, zato pa pokrajina na široko posejana z nasadi oljk. Kraj Porto Cesareo, mimo katerega peljemo, je spet eden od turistično razvitih letovišč s polno obiskanimi plažami, Gallipoli pa je bil “zadetek v polno”.

MUST SEE destinacija, ki jo priporočam vsakemu, ki ga pot zanese v to smer. Gre za simpatično staro mestece, ki se nahaja v bistvu na otočku, ta pa je povezan s celino oz. novejšim delom mesta z mostom.

Najbolj prijetno presenečenje je bilo vsekakor dejstvo, da smo uspeli najti parking za camperje v samem pristanišču Gallipoli oz. le korak stran od znamenitosti tega mini otoškega mesteca. Na sliki spodaj skrajno levo – parking za camperje.

Mestece smo si najprej ogledali s turističnim vlakcem, ki te v 20 minutah popelje okoli otoka (3 eur/osebo). Sladoled v baru s pogledom na mestno plažo (in tudi kasnejšim kopanjem) je idealna sprostitev in hkrati točka, kjer te res fajn prevetri (Gallipoli menda velja za mesto, ki je izrazito izpostavljeno vetru). 

Sprehod po prijetno hladnih mestnih uličicah in pogled na verigo restavracij, ki so jih začeli polniti lačni turisti, nas je privedlo do odločitve, da si še mi privoščimo lokalno kulinariko, saj vendar Gallipoli velja za pomembno ribiško mestece.

Vsebina na naših krožnikih pa je bila tudi dokaz, da smo se dobro odločili. Sama sem naročila “tagliati” oz. na tanke listične narezane lignje, začinjene s posebnimi aromami s priokusom balzamičnega kisa, vse skupaj pa na rukoli. Kaja (8) seveda pizza margerita, Nastja špagete s školjkami in ostalimi morskimi sadeži, Marko pa ribo na žaru. Poplakneva skupaj še z lokalno vinsko kapljico in občutek je čudovit. Sledila je nočitev v AD, ki smo ga imeli parkiranega na pomolu pristanišča Gallipoli. Precej vetrovna noč. Strah, da nas bo kar odpihnilo, vsekakor pa nismo smeli imeti odprtih stranskih oken, le 2 strešna.

Dvanajsti dan (17.7.2012) – Okoli »petke« italijanskega škornja

Vozimo proti skrajnemu dnu italijanske petke (Capo Santa Maria di Leuca – Santa Cesare Terme), ki si jo bom zapomnila po slikoviti obali in lepih razgledih. Hrbet malce že trpi, ko se nagibam skozi okno avtodoma  in “škljocam” na vse strani. Kakšen posnetek bo že uspel 🙂

V Otrantu nismo naši želenega PZA-ja (Oasis Park), smo pa zato v nadaljevanju vožnje naleteli in tudi izbrali PZA (“2 Palme Baia dei Turchi“), ki si ga bom zapomnila po 600 m dolg gozdni potki, ki vodi do obale s turkizno modrim morjem z gromozanskimi valovi, ki ti tudi v nizki vodi do pasu lahko kar naenkrat sežejo čez glavo.

Otroke je treba tu res imeti stalno na očeh. Pa seveda, tu bo ostal spomin na vodno kamero, ki jo je izgubil Marko, potem ko se je z njo podal v vodo. Val mu jo je v sekundi snel iz glave, njegovi posnetki nas treh punc, ki veselo premagujemo valove, pa so dobesedno “splavali po vodi” oz. pod vodo. Pri tako razburkanem morju, kjer tudi z masko pod vodo vidiš samo mivko, je tako kot da bi iskal šivanko v kupu sena. Na srečo je M. dan poprej naložil vse video posnetke na računalnik. 

Trinajsti dan (18.7.2012) – Ogled baroškega mesta Lecce in »trulli-jev« v kraju Arbelobello (zanimivo!!)

Ta dan je bil rezerviran za ogled mestnih znamenitosti. Pred nami Lecce – mesto z cca 90-100.000 prebivalci, ki je prežeto z duhom baroka.

Mestne stavbe, stanovanjska poslopja in cerkve so namreč ponekod kar malce pretirano opremljene in okrašene z motivi tega obdobja (stebri, ki podpirajo balkone, ulične svetilke, kljuke in trkala vrat, dekorativne figure in kipci na fasadi).  Ob prihodu v Lecce smo pustili naš  AD na velikem parkirišču, cca 15-20 min hoje stran od glavnih znamenitosti mesta. Peš smo se tako podali do Piazza del Duomo in Piazza San’t Oronzo tako da smo si ogledali mestno katedralo, palačo in ostanke rimskega gledališča, ki stoji kar sredi mesta.

Pogled navzdol je kar zanimiv, očitno pa ga uporabljajo tudi kot prireditveni prostor (zvečer mora biti kar zanimiv utrip mesta).
Pozno popoldan peljemo v smeri Brindisi – Fasano – Locorotondo, da si ogledamo znamenite hiške »trulli« v mestu Arbelobello. Alberobello ima 1500 trulli-jev, ki jih je zaslediti v dveh soseskah mesta (v Rione Monti/ 100 trullijev in v Rione Aia Picola/400 trullijev), ostali se nahajajo v predmestju in okolici.  

Mi smo jih opazili že 10km pred Arbelobello-om, ko smo se peljali mimo kraja Locorotondo.
In kaj so trulli-ji ? To so posebne kamnite hišice s stožčastimi strehami, na vrh katerih so nameščeni posebni simboli (njihov pomen ni znan).  Trullije so danes odprli v komercialne namene (trgovine s spominki, bari, vinske kleti….). Res toplo priporočam obisk tega mesteca, kjer soseska s trulliji deluje kar malce pravljično. Nasvet: ko pripelješ v mesto Arbelobello, sledi tablam »ZONA DEI TRULLI«.

Ob 18h se podamo naprej, proti mestu Bari (za nami že 3.100 km), nato po avtocesti Canosa di Puglia – Cerignola (odcep na sever proti zalivu Manfredonia oz. v istoimenski kraj). PZA-jev v tem delu ni in šele ob 23:30 sva se z M. odločila, da prespimo na osvetljenem parkirišču v kraju Siponto (prvi kraj na polotoku Gargano), blizu stanovanjskih blokov.

Štirinajsti dan (19.7.2012) – Potep po polotoku Gargano in prihod v Mirabilandijo

Ob 8h na poti proti Mattinati, ki ga Lonely Planet omenja kot bolj umirjeno obalno vasico v primerjavi z ostalimi kraji, ki mu sledijo.

V kraju Vieste hiter skok v morje (nizka in ne preveč čista voda, zato pa lepo obalno skalovje), nato pa v smeru La Salata – Peschici – Rodi Gargano. To je obalna cesta, ki ti ponuja večkrat pogled na bolj ali manj podobne plaže (peščene, ponekod le nekaj kopalcev, drugod pa polno pisanih senčnikov in kopalcev).

Predvsem neokusno je v okolici Rodi Garganico, z razmočeno mivko na plaži, zraven pa obalna cesta, ki se nahaja nedaleč stran od železniških tirov. Tudi v okolici Pescare ni bilo kaj dosti zanimivega, da bi se tu ustavili – verjetno bi se morali podati bolj v notranjost polotoka, kar nismo imeli v planu. Nasploh ta dan namenjamo bolj vožnji do Riminija, da zadnja 2 dneva na veselje punc preživimo še v znamenju adrenalina in zabave (Mirabilandija, ki na ta dan ostaja še skrivnost za naši dve punci  ).

V Mirabilandijo prispemo ob 20:30. Kaja in Nastja sta navdušeni, saj nista pričakovali ta postanek.  Cenovno smo kar dobro prišli skozi. Za PZA pred parkom smo plačali le 15 eur za 2 dni namestitve s servisom za AD , vstopnico za park pa smo tudi dobili po sistemu 1=2 (torej za ceno dnevne vstopnice lahko park obiščeš še naslednji dan, s tem da ne smeš pozabiti pred izstopom iz parka prvi dan zaprositi za zapestnico, s katero potem vstopiš v park še naslednji dan). Cena vstopnice je 34 eur oz. 28 eur za otroka do 10 let.

20.7.2012 – Adrenalinski zaključek našega potepanja po Italiji (dvodnevni obisk v Mirabilandiji)

Po zajtrku, ki je bil seveda bolj lahek Smile, se prvi dan podamo v park med prvimi (odprejo ob 10h). Jaz že rahlo trepetam, kaj vse me čaka, moji trije junaki pa veselo in poskočno na prve divje vožnje.

Prvi dan smo vsekakor izkoristili »na polno«, saj smo bili v parku od 10h do 22:30. Si predstavljate 13 ur adrenalina in pohajkovanja na  35 stopinj celzija?  Slednje je prav prišlo, saj smo se morali večkrat osušiti, ker je precej naprav precej »mokrih« (npr. Auto Splash, Niagara, Blue River, Reset…). 

Zvečer smo dočakali še 2 večerni predstavi, od katerih smo odprtih ust obstali predvsem pri showu s policaji. Utrujeni popademo po posteljah ob 23:00.

Šestnajsti dan (21.7.) – še zadnje ure adrenalina pred prihodom domov

Drugi dan, ki je bil bolj oblačen in z manj sonca kot predhodni dan, še zadnje ure namenimo Mirabilandiji (10h – 15h), ko premagam svoj strah in se skupaj z Nastjo (12) podam še na Ispeed (http://www.youtube.com/watch?v=UV_CN0pcxyU) .

Preživim Smile .

Od 39 naprav, smo tako preiskusili cca 20 naprav (nekatere tudi večkrat), nismo pa šli v Mirabilandija Beach (predel s tobogani in bazenom – doplačilo). Ob 16h že ubiramo prve kilometre proti domu (Rimini – Ravenna –Venezia – Lj).

Sklepna misel: 
Naše prvo popotovanja z AD je bilo res super. Povsem pozitivna izkušnja – nobenega trka, kraje, vloma v AD ali bolezni na poti.  AD ti ponuja udobje, ki ga z osebnim vozilom nimaš. Je pa seveda občasno tudi kak izziv, ki ga mora voznik sprejeti tako ali drugače (ozke ulice, serpentinaste ceste in ovinki). 

Priporočam vsem:

  • ki se ne ustrašijo dolge vožnje, 

  • ki so jim všeč aktivne počitnice, torej , da je vsak dan preživet drugače in vsakič na novi lokaciji,

  • ki jim ni odveč vložiti tudi nekaj dela v samo potovanje (ni to izležavanje!!); npr. sprotno čiščenje notranjosti AD-a, kuhanje, skrb za čisto in odvečno vodo, organiziranje poti v smislu “kam”),

  • ki so strpni zmerno hitre vožnje po avtocestah (80-100 km/h in ne več),

  • ki jih ne razburi dejstvo, da je parkiranje za AD omejeno oz. le na predpisanih lokacijah (parkiriščih)

Sicer pa si o prvi “šoferski izkušnji” z avtodomom lahko preberete na Markotovem blogu – tukaj, kjer objavlja tudi več slik (načeloma iste kot na tej strani).