Feratarsko-pohodniška sobota po čudovitem pogorju Dinara z najvišjim vrhom Hrvaške – Sinjal (1831 m) mi bo še dolgo ostala v spominu – zaradi res čudovite ferate, zame najbolj zahtevne do sedaj. V enem stavku: 8 ur razgledov, sonca, vetra in prave mere adrenalina! Na trenutke je tudi malce zahtevna, a ravno prav, da ti srce zaigra v objemu gora. Za dodatek in ob odhodu domov pa še kratek ogled lokalnih znamenitosti, ki jih je vredno obiskati, ko letujemo v severni Dalmaciji (Šibenik oddaljen cca 60km).
Termin: oktober 2025
Nastanitev: Stone house “Cvitkovi dvori”, Teskere 15, Kijevo, Hrvaška (zelo prijazna zakonca Ljubica in Cvitko Teskera, ki na svojem domu nudita prenočitev in po dogovoru tudi okusno hrano iz domače kuhinje…in seveda kapljico domačega vina Teskera (belo, rdečo), likerjev (Rogač, Drijenak, Višnjevac, Orahovac) in celo grozdnega brandy-a (Lozovača).
Ferata – izhodišče: čez ferato Dinaridi (do stene ferate cca 1,5h), težavnost ferate: C/D, dolžina ferate 1,7km
Ferata -vzpon: start 8:30, sestop iz ferate: 16:20 (seveda čas vzamejo postanki za počitek in fotografiranje)
Sestop: pohodniška pot v smeri vasi Glavaš (20h)
Skupna dolžina: 14,5 km (ferata vzpon 8km, sestop po poti 6,5km
Doseženih višinskih metrov: cca 1.400 (od tega višina ferate cca 800m)
Najvišje dosežen vrh: bivak PD Drago Grubač (cca 1650m), del ekipe do Sinjala, (1831m)
Vodniki: STRMINA – društvo za pustolovske aktivnosti
Že 2 leti je minilo, odkar sem se podala po feratarskih smereh (takrat nekje med vrhovi na Avstrijskem Koroškem. Skoraj sem že pozabila, kako je, ko začutiš goro tako blizu. Tisti hlad skale, a hkrati prav posebno toplino, ko se z vsakim oprijemom med tabo in steno prepleta ljubezen, zaupanje in spoštovanje.
V jesensko obarvanem oktobru nisem dolgo pomišljala, ko sem zagledala objavo programa feratarskega izleta s strani Društva Strmina, ki nas je snubilo na pot hrvaškega pogorja Dinara. Gre za čudovito pogorje, ki se s svojim gorskim masivom razteza na dolžini 84 km. Telefonski klic prijateljici “greš zraven” in sva šli. Odhod na petek pozno popoldne, prihod v večernih urah. Vožnja je dolga in super si je za tak pohodniško – feratarski izlet vzeti 2 dni. V našem primeru cca 370 km (iz Ljubljane do kraja Kijevo, kjer smo imeli namestitev). Jaz bi ostala še vsaj 2-3 dni, saj verjamem, da narava tod okoli Dinare preseneča na polno in ponuja še veliko.
Predno zapišem kaj več, spodaj objava zabeležene poti – ločeno za vzpon (ferata) do bivaka PD Drago Grubač in posebej za sestop. Ja, moj Apple Watch se včasih “utrudi” prej kot jaz, pa je revca imela na vrhu 3% moči, jaz pa malo več…. hehehe. In sem tako pot navzdol zabeležila preko telefona.
O pogorju Dinara
Dinara predstavlja naravno mejo s sosednjo BiH, njena posebnost pa je predvsem v tem, da na njem kraljuje najvišji vrh Hrvaške (Sinjal, 1831m). Na mogočno, skoraj neskončno gorovje se odpira pogled že iz okoliških cest. Ko smo prispeli do njenega skalnega izhodišča za vzpon po ferati in sem naredila prvi oprimek jeklenice, si v tistem trenutku niti najmanj nisem predstavljala, koliko korakov in oprijemov me še čaka. In kakšni razgledi – uau!!
Za vse, ki jim feratanje ni blizu oz. imajo strah pred višino, se lahko na Sinjal povzpnete peš. Za pohodništvo po Dinari se ponuja več izhodišč in verjetno je najbolj pogosta izbira kraj Glavaš, kamor smo prispeli po sestopu iz ferate in samega vrha. Za nekatere je to bil bivak PD Drago Grubač (cca 1650m), drugi del naše ekipe pa se je povzpel še na najvišji vrh Hrvaške, do Sinjala (1831m).
Moje doživetje ferate Dinara:
Težko je zapisati na kratko, pa vendar – v enem stavku: 8 ur razgledov, sonca, vetra in prave mere adrenalina! Ferata je izredno lepo speljana, meni osebno je bilo všeč predvsem to, da so bili klini, kovinske stopničke, stopi in drugi oprimki nameščeni dovolj na gosto, da nisem imela tistih neprijetnih občutkov “prekratkih rok”. Na nekaj mestih, predvsem na bolj navpičnih in previsnih odsekih, pa mi je bilo težko najti naravne stopičke, vdolbine oz. izdolbine, da bi se lahko oprla z nogami in povzpela navzgor. Pa sem zato hvaležno sprejela pomoč vodnice Leie, ki je spretno in varno opravila dvig mojega telesa s popkovino (dodatna vrv). Še danes sem ji neskočno hvaležna, ker … iskreno, jaz bi na vsaj 2 mestih kar obtičala :-). Zato toplo priporočam, da se v stene tako dolge in razgibane ferate odpravljate v spremstvu vodnikov ali osebe, ki je bolj izkušena od vas.
Ferato 100% priporočam vsem, ki se vam od višine ne (z)vrti, vsekakor pa je potrebna tudi kondicijska pripravljenost. Ker je zmerno težavna in terja kar cel dan, morda tudi zato ni toliko obiska. Vsaj mi nismo srečali drugih ljudi, razen dveh – kar daje še poseben čar vsemu doživetemu. Mir, sam z goro, brez mase obiskovalcev.
Vikend feratanja in še malo več:
Hrvaška nas običajno očara s svojo obalo, kamor se odpravimo poletu, a tole njeno osrčje z Dinarskim pogorjem in Kninsko-Cetinsko okolico je dober dokaz, da naša “soseda” skriva še mnogo več. Časa sicer nismo imeli veliko, a nedeljski čas smo vendarle uspeli izkoristiti tudi za nekaj postankov – v nadaljevanju:
Izvir reke Cetine – osupljiv naravni pojav, ki se zrcali v čudovitih modro-zelenih odtenkih:
Blizu meje z Bosno in Hercegovino leži eden od treh izvirov reke Cetine — Veliko Vrilo ali Glavaš. Najlepši razgled nanj se odpre z vrha ceste ob cerkvici, od koder ta turkizno-zeleni izvir deluje kot oko narave. Z dronom posnet prizor razkrije prav neverjetne odtenke modre in zelene, ki v jesenskem času, ob barvitih drevesih, zasijejo še posebej čarobno. Ta naravni dragulj sredi mirne, skoraj neposeljene pokrajine, vabi k kratkemu postanku — le nekaj korakov po stopnicah navzdol in že stojiš ob robu skrivnostnega brezna, globokega več kot 100 metrov. Žal pa je ta izvir znan tudi po tragičnem dogodku — v njem je med potopom umrl slovenski potapljač, ki je raziskoval njegovo globino. Več v članki RTV SLO: https://www.rtvslo.si/crna-kronika/iskanje-slovenskega-potapljaca-zaustavljeno/207377.
Cerkev sv. Spasa, blizu vasi Cetina (43°58’21.8″N 16°25’35.9″E):
Gre za razvaline kamnite cerkve tik ob izviru Cetine iz srednjega veka (9.-10.stoletje). Ob cerkvi se nahaja pokopališče, ki deluje dokaj zapuščeno. Menda je vsega skupaj v širši okolici cerkve (bilo) več kot 1000 grobov, torej je moralo to biti pomembno versko središče tistega časa. Nekateri grobovi oz. grude so komaj opazne in kar malo strašljivo je hoditi med grobovi, saj ne veš, ali si stopil na grob ali mimo njega.Cerkev je imela zanimivo kamnito arhitekturo in če bi jo obnovili, bi bila vsekakor še bolj zanimiva turistična znamenitost za vse, ki v bližini obiščejo izvir Cetine.
Po stari Napoleonovi poti v kanjonu reke Krčić(t.i. Trag vremena) do Napoleonovega mostu (3.5km iz vasi Krčić):
Gre za pot v okolici Knina – na območju Dinarskega pogorja, ki so jo v preteklosti uredili za lažji dostop do reke Krčić. Tukaj, po trasi stare ceste Knin – Kijevo Vrlika, poteka danes tudi kolesarska steza v dolžini 15km (od izvira reke Krke do Topoljskega buka, zadnjega slapa na reki Krčić). Zanimiv je postanek pri Napoleonovem mostu iz začetka 19.stoletja., ki je bil v II.svet.vojni porušen
Slap Krčić pri Kninu:
Tale slap mora biti izjemno čudovit, če ga obiščete v času velike vodnatosti. Ob našem obisku je bil žal brez vode, zato dodajam še fotografijo iz Googla. Za občutek, kaj lahko doživite, če obiščete to lokacijo ob pravem času, Najboljši občutek pa dobite, če si ogledate tale video: https://www.youtube.com/watch?v=y5SICuE6HUQ&t=7s .
Slap brez vode (moja fotografija):
Slap v času polne vodnatosti (vir: Google):
Več fotografij v foto albumu spodaj:
FOTO ALBUM
(klikni na fotografijo za prikaz galerije slik)
Hvala Društvu Strmina za nepozabno izkušnjo in čudovit dan v hrvaških gorah. Iskrena hvala tudi krasni ekipi (Boris, Leia, Snežana, Matej, Alenka, Dominika, Roman). Hitro smo se ujeli in skupaj ustvarili res lep spomin. Skupaj smo osvojili ferato, trenutke smeha in povezanosti.
Strmina gorovja in Društvo Strmina 
sta nas hkrati izzvala in nagradila s čudovitimi razgledi. Naj ta zapis ohrani utrip tistega dne, v upanju da se spet kje srečamo – tam “gori” .
Želim si še novih feratarskih izkušenj in verjamem, da jih uresničim. Spodaj vabim, da si preberete še dve drugi moji izkušnji s ferato:
🧗 Prva feratarska izkušnja v slikoviti Vipavski dolini (Gradiška tura);
🧗 Ferata Kanzianiberg na Avstrijskem Koroškem (Kanzianiberg):
Na svojem Facebook in Instagram profilu redno objavljam utrinke iz aktualnih potovanj in izletov. Predvsem na Facebook-u je na ogled veliko albumov , ki si jih lahko ogledaš, predno te zamika, da bi se odpravil na pot. Pohodniške in kolesarske ture objavljam tudi na svojem STRAVA profilu.
Vabim te, da skupaj z mano ODKRIVAŠ SVET, črpaš moje popopotniško-izletniške ideje, komentiraš, deliš in (mi) tudi ti zaupaš še neznane poti doma in po tujini.
