Prva feratarska izkušnja v slikoviti Vipavski dolini (Gradiška tura)

Leto, v katerega letos vstopam, prav kliče k novim spremembam, novostim in izzivom. Ker že sicer zelo rada hodim v gore in naravo, nisem kaj dosti razmišljala, ko sem na spletu zasledila objavo, da se organizira začetni tečaj ferratanja – izključno za ženske in posebej za Dan žena. Pa sem se odpeljala – v slikovito Vipavsko dolino, kjer sem se pridružila še 10 prijavljenim dekletom, v dokaj mešani starostni zasedbi (27 – 49 let). Starost torej vsekakor ni ovira za tovrstno dogodivščino. Le dobra volja, malo kondicije, pa morda, da vendarle ni strahu pred višino, da ne odpoveš nekje sredi stene. Predstavnik Društva Stratus (g. Sivo Babič) nam je najprej pojasnil nekaj dejstev, navodil in opozoril v zadevi feratanja, predno smo se odpravile po Gradiški Turi. 

• Izhodišče: Kamp Tura, Gradišče pri Vipavi 14a, Vipava 
• Cilj: Furlanova pot (višina 145m, dolžina 200m) in novejša Otmarjeva pot iz leta 2019 (višina 235m, dolžina 450m in cca 60min). Na obeh feratah se premaga cca 380 viš.metrov (145 viš.m na Furlanovi in 235m na Otmarjevi poti).
• Lep video izsek obeh tur je na ogled na YT kanalu avtorice Tadeje.

Kaj pravzaprav je ferata?

Beseda izhaja iz italijanščine “via ferata” in pomeni železno pot. To je preprosto tiste vrste aktivnost, kjer zaradi strmih skalnatih pobočij ne moreš drugače, kot da jih premagaš s plezanjem po poti, ki je varovana s klini in jeklenicami. Seveda imaš na poti tudi zajle, nekakšne železne stopničke ali pa so celo v steno že vklesane manjše luknje, kamor lahko stopiš z nogo in ti služi kot oporna točka. Ne vem (še) kako izgledajo druge ferate, ampak menda so nekatere speljane tudi tako, da v kolikor ti plezanje in premagovanje “železnih ovir” ne znese, potem lahko sestopiš in se vrneš po pešpoti nazaj.

Ferate imajo težavnosti od A do F (odvisno od dolžine, strmine in naklona):

Težavnost A, B je zelo lahka.
Težavnost C, D je povprečna zahtevnost ferate, kjer se že soočiš s čari plezanja, pa kakšnimi previsi
Težavnost E, F je zahtevna (ključno, da že imaš moč v rokah in tehnično znanje).

Po moji prvi izkušnji feratanja bi vsekakor rekla, da smo imele C oz. D težavnost, na informativni tabli za Gradiško turo je celo omenjena oznaka “ZZP”, kar pomeni zelo zahtevna pot.

Kakšna oprema je potrebna za feratanje?

Nujno:

• samovarovalni komplet (SK): pomembno da si ga nadeneš nad kolčnimi kosti, ob nakupu preveri predvsem velikost in če ima samozatezovalne pasove na stegnih, saj je praktično, da lahko s pasom reguliraš na stegnih glede na oblačila, ki jih imaš na sebi poleti ali pozimi;
• plezalni pas (PP): tega s kavbojskim vozlom (se mi zdi) pritrdiš na SK. PP je več vrst, predvsem naj bo “harmonik” različica in elastičen, saj se moraš pri vpenjanju na jeklenico dostikrat stegniti in pripeti vponko, kar ti elastičnost PP zelo olajša zadevo. Pri PP bodi pozoren kakšna je vponka, saj se različno odpirajo. Ne pozabi, da je odpiranje vponk pogost manevr, kar ti roko lahko utrudi. Jaz sem bila zelo zadovoljna z mojim PP, ki je imel vponko tako, da sem preprosto stisnila s palcem in ostalimi prsti hkrati, da se je zatič odprl, zapira pa se seveda avtomatsko.
• Čelada: Čelad je sicer več vrst, lahko so težje in lažje (odvisno od materiala, s katero so čelade oblazinjene v notranjosti). Čelada ščiti glavo pred padajočim kamenjem, četudi te nevarnosti v danem trenutku ni, sem ugotovila, da se kaj hitro z glavo zadaneš v štrlečo skalo nad tabo, sploh če gledaš preveč samo  pod noge, namesto tudi pred sabo :-). Vsak trenutek je lahko usoden za kak “bum”;
• Udoben nahrbtnik s pripenjanjem na prsnem in pasnem delu (da ti ne opleta levo, desno); sama sem izbrala manjšega, primernega sicer tudi za manjše pohodniške turce v sredogorju.
• Plezalne rokavice, ki imajo na dlani poseben grob material, ki olajša oprijemanje. Če teh nimate, zadostujejo tudi kolesarske ali kar delavske rokavice. Rokavice so lahko polprstne (praktično za rokovanje s kakšnim telefonom ali aparatom) ali s celimi prsti (praktično če je mraz). Moj dodatni nasvet: odstranite si ves nakit (predvsem prstane), tudi zapestno uro, če vas ovira, pa seveda stran z dolgimi nohti. Rokavice za pohodništvo so pozimi lahko tudi malo večje (da zrak kroži), medtem ko je pri feratanju pomembno, da imaš tesnejše za boljši oprijem.
• Plezalni čevlji / lahko tudi kar nizek pohodni čevlji: pozornost na gumasti podplat, pa da sprednji del čevlja tudi ni preveč trd, da je upogljiv. Za težke ferate bolj izkušeni s sabo ločeno vzamejo še čevlje “plezalnike” (plezalne copate).
• Prva pomoč (predvsem za poškodbe, kot so udrgnine, udarci).
• sončna športna očala (ki ne padajo z obraza);
• steklenica s pijačo,
• opcijsko: najlonski trak (60-120cm dolžine), če se želiš kje dodatno pripeti in obviseti v pasu, da se malo spočiješ

Nevarnosti:

• pazi na padajoče kamenje;
• nevarnost zdrsa (sploh če so vlažne skale, zato je preverba vremena pred odhodom nujna);
• vse, kar ovira oprijem (prstani, dolgi nohti, zapestna ura);

Nekaj napotkov:

• ne odpravite se prvič na ferato sami (raje v spremstvu vodnika);
• pri plezanju upoštevaj pravilo “treh opornih točk” (ena roka na jeklenici + obe nogi vpeti v skalo ali obe roki na jeklenici, ena noga vpeta v skalo);
• ko se vzpenjaš, moraš pravilno prepeti in vpeti vponke preko klina: roka, ki je na jeklenici naj bo pod obema vponkama, da lahko obe drsiš po jeklenici, ko prideš do klina, prepneš obe vponki preko klina;
• tam kjer je previs in ne moreš drseti z roko pod obema vponkama, položiš plezalni pas z vponkami preko komolca, saj sicer posegati po vponkah na jeklenicah navzdol  ni varno niti praktično. Tehnika pravilnega pomikanja in vpenjanja vponk je pomembna, saj se sicer po nepotrebnem utrudiš in ogrožaš lastno varnost.
• pri prepenjanju vponk na jeklenico sta se mi oba kraka samovarovalnega kompleta večkrat prepletla, zato je fajn paziti na to, vponke pa je dobro da so obrnjene stran od skale, saj jih pri ponovnem odpenjanju in prepenjanju na jeklenico lažje zagrabiš z roko (šele kasneje sem ugotovila, da sem naredila vrsto nepotrebnih manevrov z obračanjem vponk, ko sem iskala kje je zatič);
• med plezanjem, ko je čas za počitek, ne počivaš na samovarovalnem kompletu, v ta namen se priporoča posebna vrv (najlonski trak, popkovina),
• sama sem med iskanjem primerne oporne točke nevede zlezla preveč stran od jeklenice (ok, nekje lahko prestopiš preko jeklenice, če je to smiselno, sicer raje ne);
• pomoč soplezalca: med plezanjem ti je lahko večkrat v pomoč plezalec pod tabo, ki lahko bolje kot ti vidi kam lahko stopiš z nogo, vendar je pomembno, da plezalec pod tabo počaka, da se ti prepneš na naslednji sidrni klin, torej da nista oba na istem delu jeklenice med obema klinoma, saj če enemu zdrsne, lahko udari v plezalca pod sabo, tako pa se ustavi na spodnjem klinu;
• za fotografiranje med plezanjem predlagam, da si omislite posebno držalo za mobilni aparat, da ti ne uide iz rok, saj bo sicer za večno najdel svoj mir v globini. Sama zelo rada fotografiram, pa sem pri tem tudi zelo pazljiva. Meni se je zelo dobro obnesla elastična vrvica za GSM za okoli vratu, ki ima 4 zanke za vsak vogal mobilnega aparata, dodatno sem GSM imela shranjenega v notranjem žepu vetrovke.

SPLOŠEN VTIS:
To je bila res zanimiva, zabavnam praktična in poučna izkušnja, čeprav je bilo nekaj posledic (razbolele mišice ramenskega dela). Veliko novega smo se naučile, vreme nam je bilo naklonjeno in deležne smo bile edinstvenih razgledov iz skalnih pozicij. Tečaj feratanja za začetnike toplo priporočam, sama se bom sedaj bolj sproščeno podala na naslednjo.

Na tem mestu naj si zabeležim še nekaj (na spletu omenjenih) lažjih in srednje težkih ferat, kakšno od njih pa bom sigurno preiskusila:

• Via Ferrata Prestreljenik (Kanin), težavnost A;
• Grančišče (884m) nad Mojstrano, težavnost B;
• Prestreljenik na Kaninu, težavnost A;
• Češka koča, Jezersko, težavnost C/D, detajl E
• Lisca, težavnost B/C, zadnji raztežaj D/E