Slovenski vrhovi vedno znova očarajo – še posebej tisti v visokogorju. Trupejevo poldne je eden izmed njih, saj te na vrhu nagradi z razgledi, ki ti vzamejo dih. Pot zahteva nekaj ur hoje (odvisno, kakšen »podaljšek« si zastaviš 😊), a trud se ob razgledih na Julijce, Karavanke in celo Osojsko jezero zagotovo poplača.
Dunaj vedno očara. V treh dneh ga je skoraj nemogoče raziskati do konca, a z dobrim načrtom in Vienna City Card sva zlahka in ugodno premagovali mestne razdalje ter si vseeno privoščili sproščene sprehode (v dveh in pol dneh kar 21 km). Odločitev, da sva se z vlakom odpravili v Dunaj, pa se je izkazala za zadetek v polno. Kaj vse sva doživeli? Ogromno – za vsak okus se je našlo nekaj 🙂
Moj prvi obisk Škocjanskih jam me je popolnoma prevzel – mogočnost jamskih dvoran, dih jemajoče formacije in reka Reka, ki izgine v notranjost, te preprosto pusti brez besed. Sama, ki že leta in leta rada hodim naokoli in odkrivam skrite kotičke Slovenije in tujine, se še danes sprašujem, zakaj sem tako dolgo odlašala z obiskom Škocjanskih jam. Še posebej sem uživala v sprehodu po Učni poti Škocjan, kjer sem se z lahkoto zlila z naravo in občudovala razglede na kraško pokrajino. To je bil zame izlet, ki je prebudil vse moje čute in mi pustil občutek hvaležnosti in miru.
Če si želite povzpeti na enega tistih res idiličinih razglednih vrhov, potem se zapeljite v smer Dovje, od tam pa na vrh, visok 1891m, kjer se vam ponuja pogled na panoramo dvatisočakov (Tošč, Rjavina, Triglav, Luknja, Stenar, Križ, Dolkova špica, Škrlatica) in tudi Triglav.
Poletni dopust 2025 je bil tokrat v pravem slovensko-avstrijskem duhu. Po vrnitvi z Malega Lošinja sva naredila še skok do Salzburga in čudovitega jezera Attersee. To območje je prava pravljica – popolno za kolesarske ture in številne druge aktivnosti, ki jih tu res ne zmanjka. Po vseh teh doživetjih je odločitev za naslednja poletja jasna: več dni ob izbranih avstrijskih jezerih, ki me nikoli ne razočarajo, medtem ko bo Hrvaška obala boljša izbira ob koncu poletja.
