Zagreb – mesto, ki smo ga kot mladina pred več kot 10-imi leti obiskovali ali vsaj obravnavali kot priložnost za shopping, nam je tokrat prišel na “spisek” vikend izletov bolj zaradi obiska prijateljev. Seveda pa bi bilo povsem neumno, če si mesta samega ne bi tudi ogledali. Mene je navdušilo. Morda zaradi voznega parka s tramvaji, ki (nekateri še zelo stari, drugi pa že zelo moderni) dajejo poseben utrip mestu ali morda zaradi pestre množice ljudi, ki jih srečuješ na cesti, še več pa posedati na prostem v lokalih. Takega prizora v Ljubljani ne vidiš niti ob Ljubljanici poleti, kjer so tudi pri nas lokali lepo obiskani. Cela vojska ljudi zaseda skoraj vsa razpoložljiva omizja zagrebških mestnih kavarnic, pub-ov, gostiln ali še tako zakotnih lokalov, ki si svoj teritorij omizij utirajo tudi na ozki vzpenjajoči ulici, na kateri so v stopničastih podih uredili mesta za svoje goste. Menda je to prav posebna kultura tukajšnega naroda – preživljanje prostega časa ob dobri hrani in pijači in dooollllgggiihh pogovorih. V času “razvpite” globalne recesije in slovensko-hrvaških nesoglasij, jim verjetno res ne primanjkuje gradiva za pogovore. Ko sem že omenila tramvaje…menda mesto 100% subvencionira tovrstni prevoz dijakom in študentom, ostali pa imajo možnost letne karte ali vozovnice, ki velja le 2 uri. Zanimiva poteza mestne oblasti oz. kako zagotoviti večje konzumiranje sredstev javnega prevoza. Ljudje plačujejo svoje vozovnice tudi preko mobilnih aparatov. Občutek brezplačnega prevoza za mlajšo populacijo je zanimiv. Verjetno prihaja tudi do zlorab (sami smo že bili med njimi, saj smo se peljali 2 postaji kar tako). Kot nam je prijatelj povedal je zelo zanimivo videti ljudi, ki v času inšpekcije na tramvajih menda vsi pridno klofajo po svojih mobilcih :-))
Največ ljudi na kupu bi rekla, da je na trgu bana Jelačica, kjer mesto začutiš na vsakem koraku (šviganje bolj ali manj moderniziranih tramvajev, ulični artisti, prodajalne, prepolni lokalčki..) ter seveda na samji tržnici, ki mi je delovala v primerjavi z ljubljansko precej večja. Po zaslugi prijatelja, ki sta nas vodila po mestu, smo si ogledali tudi cerkev sv. Marka, ki je po svoji zunanjosti zanimiva predvsem po strehi, katere izdelavo so verjetno zaupali zelo spretnim rokam potrpežljivih krovcev. V mozaik tehniki se na strehi namreč nahaja – verjetno lokalni grb mesta Zagreb (???!!!!) . Pred cerkvijo pozornost pritegne tudi veliko jajce s privlačno poslikavo – pisanica, ki predstavlja simbol prijateljstva, radosti in ljubezni. Tu stoji kot dar neke županije republiki Hrvaški.
Glavna mestna katedrala kraljuje v samem centru mesta. Menda jo obnavajajo že 20 let in izgleda, da jo bodo še kar nekaj časa, saj je vmes eden od najbolj pogostih ovir – money, money, money…. , ki ga obiskovalci katedrale za namen dokončanja obnove lahko tudi prispevajo v posebno skrinjico, nameščeno blizu vhoda. Kot da niti ni pomembno, da si katedralo tudi ogledaš. Najprej daruj, potem pa glej !! Me pa preseneča, da ime cerkev lastništvo nad kar nekaj sosednimi poslopji, ki obkrožajo katedralo in so na voljo za najem. Torej se v cerkveni mošnjiček priteka denar tudi iz te “pipice”.
Eden od najlepših točk tega pohajkovanja po Zagrebu pa je brez dvoma Jarun – športno rekreacijski center z umetnim jezerom, ki so ga zgradili pred leti za namen univerzijade. V času našega sprehoda so ravno imeli neko tekmovanje v kajakih “s četvercem”, ki pa so jih spodbujali kolesarji ob jezeru. Mimogrede, okoli jezera poteka cca 7km dolga asfaltirana pot. V trenutku mi je bilo kar žal da nisem na rolerjih – res čudovit ambient za rekreacijo na 6 ali 2 kolesih :-)). Jezero je poleti menda idealno za kopanje, je pa področje le-tega strogo označeno s 4 vrstami lokacijami: voda visoke kvalitete, voda primerna za kopanje, srednje onesnažena voda in močno onesnažena voda.
Na poti iz parka Jarun smo okusili še “gostoljubnost” v bližnji istoimenski gostilni, kjer nam je natakar jasno dal vedeti, da imajo sicer prosto mizo (4 odrasli+2 otroka), vendar nam želje po palačinkah ne morejo izpolniti, ker se jim ne splača peči palačink samo za nas. V redu. Če se jim zdi tako prav. Marketing jim je očitno španska vas. Ker je začel dež, smo izbrali destinacijo, ki jo na žalost tudi slovenci v slabem vremenu večkrat prakticirmo – obisk trgovskega centra. Zagrebški City Centar je kopija našega, čeprav mi je deloval tudi ta še večji in bolj prestižnejši, pa ne vem zakaj. Morda je notranja arhitektura nekako drugačna, prostor bolj “diha” in hodniki delujejo večje. Same trgovine pa kot v Ljubljani, bi rekla.
Po palačinkah in kavici še slovo od prijateljev in nazaj proti Ljubljani. Ljuba naša Slovenija 🙂
