Počitnikovanje v regiji Antalye in krajši potep po notranjosti dežele (1400km)

1.8.-7.8.: 1-tedenski oddih v Greenwood Resort Hotel 4* in obisk mesta Kemer:

Hotel se nahaja v manjšem kraju Göynük, nedaleč stran od znanega letovišča Kemer, južno od Antalye. Torej stran od množičnega turizma, pa še vedno na odlični lokaciji za dostop do ostalih ključnih destinacij.

Temperature so v času našega bivanja bile cca 30 st.C zvečer, čez dan do 36 st., 1x pa se je temperatura dvignila do “zavidljive” višine 49st C. Hotel v bistvu ni kak presežek. Je povsem običajen, kar se tiče arhitekture, opremljenosti sob in ponudbe za goste. Do plaže je sicer treba iti čez cesto in cca 300m, kar kar paše ob misli na način prehranjevanja in poležavanje ob hotelu. Najbolj bi lahko poudarila ponudbo hrane in pijače. Obojega je bilo več kot preveč. V bistvu je hrana na voljo ves dan. Turški “all inclusive” izgleda takole: od 7h do 11h (običajni in pozni zajtrk), 12:30 do 14h (kosilo) in hkrati “fast food” od 12h do 16h v restavraciji na prostem nedaleč stran, od 17h do 18h “cafe break”, popoldan ocvrte sladice, od 19h do 21h večerja, od 23h do 24h “night snack” (nam je prav prišlo ob prihodu iz letališča). Pijača pa itak na voljo non-stop (voda, sokovi iz avtomata, coca cola, fanta, pivo, sprite, kava, turški čaj).

Moja osebna in edinstvena izkušnja prvega dne je brez dvoma turška kopel oz. t.i. “hamam”, ki še zdaleč ne predstavlja nekega namakanja v vodi. Slednje je za turke nedoumljivo in povsem nerazumno. Zahodnjake ne razumejo, da se lahko namakajo v lastni umazaniji. Po njihovo se telo očisti umazanije zgolj s polivanjem vode po telesu oz. s tuširanjem.

Kot gostje hotela smo prvi dan prejeli gratis bon za brezplačno turško masažo (bon za 1 osebo), ki jo lahko izkoristiš le prvi dan bivanja. Seveda se je kasneje izkazalo, da gre le za 10-minutno masažo, pri čemer ti hitro ponudijo celoten lepotilni tretma “Turkish Bath”. Sem takoj privolila, saj je bil to moj namen že pred odhodom. No in kako je izgledal moj 90-minutni “hamam” ? V za to namenjene prostore vstopiš v kopalkah.  Ob vsej vročini, ki sem jo bila deležna zunaj (35-40 st.C), sem upala, da me bodo najprej napotili pod kakšen hladen tuš ali v kakšen hladen bazenček, maser pa me je nežno potisnil v savno, kjer je “svrčalo” od vročine. Po 2 minutah me je preplavil občutek tesnobe in gledala sem samo v vrata savne, v upanju, da se čimprej odprejo. Res ni dolgo trajalo, da je maser prišel pome.

Nato sem se znašla v okroglem prostoru, obloženem po tleh in stenah s keramiko in marmorjem. Na sredini nekakšen, z marmorjem obloženo ovalno ležišče višine cca 70 cm, ob strani umivalniki (slika na desni je simbolična in najboljši “približek” prostora, kot ga imajo v hotelu Greenwood Resort) .

Vlegla sem se na trebuh, po meni pa je maser začel zlivati vedra tople vode. Sledil je piling telesa s posebno krpo (verjetno iz kakšne kamelje kože), potem pa miljenje, ki je povzročilo ogromno pen okoli celega telesa in nad mano, le glava je gledala ven. Verjetno sem izgledala kot ovčica na žrtvenem pultu. Pri tem naj omenim, da mi je maser šamponiral tudi lase, skozi pene pa izvedel 20 minutno milno masažo celega telesa. Resnično temeljito in natančno.

In nato ponovno polivanje telesa s toplo vodo, tokrat sede ob umivalniku. Zatem me je tesno zavil v brisačo (bolj podobno tanki bombažni odeji škotskega vzorca), napotil do udobnega ležalnik in postregel s turškim čajem. Potem sem vstopila v tretji prostor (masažna soba), kjer sem bila deležna oljne masaže celega telesa in obraza. Nebeško. Blagodejno. Vzdrami ti vse čute v telesu. Zaključek je bila blatna obrazna maska in seveda nekaj laskavih besed. Vse skupaj za skromnih 35 eur in 90 minutne sprostitve. Toplo priporočam. Obisk Turčije brez turške kopeli je kot iti na morje, ne da bi zaplaval v morju. 

Izkoristili smo tudi priložnost, da smo se s  taxijem odpeljali na ogled mesta Kemer. To je tipično obalno letovišče, zelo razvito in predvsem s ponudbo prenočitvenih zmogljivosti (hoteli, počitniška naselja), restavracijami in nešteto trgovinic. Idealno za vse turiste s polnimi žepi in rezervnim kovčkom, v katerega želijo nabasati cel kup spominkov in ostalih turških izdelkov. Torej kaj drugega ni za videti. Sami smo se podali v Kemer s taksijem (Goynuk – Kemer = 30 TL), nazaj pa z busom (12 TL).

8.8. – Zapuščamo udobje hotela (prevzem rent-a-car)

Zadnji dan v hotelu je prišlo do rahle zmede, ker je bil odhod letala prestavljen iz 22h na 01:00, s tem pa je “padla v vodo” tudi naša namera, da se pridružimo slovenskim gostom, ki naj bi se z busom ob 19h odpravili iz hotela na letališče. Ni minilo 15 minut, ko so nam na recepciji hotela uredili taxi prevoz (za 4 osebe) do letališča, kjer smo prevzeli predhodno rezerviran avto (Fiat Linea). 

Sledilo je dolgo in mučno vozakanje po vseh mogočih ulicah in uličicah Antalye, da bi našli naš prvi penzion, ki smo si ga tega dne rezervirali na Booking.com. Tudi GPS nas je zmotno navigiral in usmerjal v ulice, ki so bile bodisi enosmerne bodisi neprevozne. Da se ti zakadi od besa iz vseh por. Preostalo nam je le to, da smo ob pozni večerni uri (ob 23h:15) parkirali na “otopark-u” (parkirišču) cca 2km stran od našega penziona. Marko je vzel pot pod noge in si šel ogledat okoliš, potem pa smo le nakako prispeli do ene ulice, kjer nas je že čakal lastnik penziona in tekel pred nami, da nam je pokazal stransko ulico, kjer lahko parkiramo. Penzion je skromen, pa kljub temu so nam lepo postregli zajtrk na njihovi terasi. Ko le ne bi bila soba in že tako majhna in nezračna kopalnica polna zadušljivega vonja po kloru oz. kemikalijah, ki jih uporabljajo očitno za lažje izplakovanje vode v umivalniku. Zajtrk na “svežem” zraku je bil skoraj bolj zaželjen od zajtrka, bi lahko rekla. Tule smo imeli resnično rekordno hitro vstajanje iz postelj :-).

9.8.- Obisk antičnega mesta Myra (Demre) in v objem prijetno hladne soteske Saklikent Gorge ter vznemirljivo prenočevanje v drevesni hiški

V mestu Myra, ki leži na področju današnje Demre v Turčiji, naj bi se rodil Miklavž ali sv. Nikolaj. Bil je škof in dobrotnik in na tem mestu je danes tudi njegova grobnica. Mi smo si ogledali v skalo vklesane grobove in amfiteater, zaradi vročine pa niti nismo imeli pretirane želje, da bi se še kaj dosti potikali naokoli. Je vsekakor vredno ogleda, sploh če vas pot vodi tu mimo. 

Sledila je pot proti soteski Saklikent Gorge in jo priporočajo za ogled v vročih poletnih dneh. Gre za drugo največjo sotesko v Evropi oz. najdaljšo (18 km ) in najglobljo sotesko v Turčiji, po njej pa je možno hoditi cca 1 km. Sama sem jo odkrila naključno z brskanjem po internetu. Turistom je dobro skrita in nisem zasledila, da bi jo naše agencije imele v svoji ponudbi fakultativnih izletov, kar me preseneča, pod drugi strani pa tudi ne. Na njihovi strani namreč piše, da so sotesko domačini odkrili pred komaj 20 leti, jo poimenovali “skrita dolina” (Saklikent Gorge = Hidden Valley), vse do danes pa jo več kot očitno dobro tržijo. Na to priča veliko parkirišče ob vhodu v sotesko in precejšna kapaciteta sedišč za koriščenje gostinske ponudbe. Kupljeno hrano in pijačo si sam prineseš na posebne lesene pode, postavljene v vodi ali nad njo. Tako lahko hkrati ješ in piješ ter namakaš noge v ledeno mrzli reki….seveda če uspeš dobiti mizo ob vodi.

Tu si lahko izposodiš vodno obutev za hojo po soteski (vendar je bolje, da za to poskrbiš kar sam s svojo obutvijo), izbereš rafting, trekking, kanjoning, najem avta / motorja / kolesa, ture z jeepi….

Hoja po soteski je v poletni vročini izredno dobrodošla, saj sonce v sotesko sploh ne doseže. Voda je na začetku precej mrzla (če je globoka), vendar se privadiš, sčasoma pa se temperatura vode bistveno spremeni. Na nekaterih predelih je potrebna previdnost pri plezanju po skalah, po katerih z nežnim tokom teče izvirska reka. Priporočajo rezervna oblačila in dobro obutev, saj se po soteski večinoma hodi po vodi, ki ti ponekod sega samo do gležnja, drugod pa do kolen ali celo do riti. Slednje predvsem bolj na začetku, kar domačini izkoriščajo za nudenje pomoči (prenašajo otroke po vodi ali ti ponudijo vsaj roko, da ti ne spodrsne). Seveda v pričakovanju kakšnega drobiža. So pa turki pri tem bistveno manj nadležni kot tunizijci, na primer. Praktično je, če si oblečen kar v kopalkah in mikici. Mi smo pač ostali v svojih oblačilih (kratke hlače + majica) in bili seveda mokri, tisti manjši celo do popka. Pri vročini kot smo jo bili deležni pri prihodu iz soteske se itak  na pol posušiš. 

Sledila je večerja na vodnih lesenih podih (ne vem kako naj jih poimenujem). Ob soju sveč, dobre hrane in šumenja hladne vode smo prijetno utrujeni popadali v postelje. In slednje je bilo še posebej zabavno.

Spanje v drevesni hiški je res bilo posebno doživetje. Zanimivo in domiselno. In še nikjer videno. Toplo priporočam, če potujete z otroci. Sicer sem ugotovila, da jih imajo tudi v Čiraliju (blizu Olymposa), vendar bi znalo biti tam bolj množično, hrupno in primerno za mladino (backpacker-ji). Hiša je bila sicer malce nagnjena, vendar občutek da ležiš v postelji ob drevesu, nekaj metrov nad tlemi je res čudovit. Sploh za otroke. Nastja in Kaja sta bili navdušeni. 

Cena: 1 nočitev za 2 odrasla in 2 otroka v hiški za 6 oseb nas je stala 140 TL oz. cca 50 EUR, vključno z zajtrkom in večerjo. Manjše hiške so še cenejše, od 18 eur NZ.

10.8. – Pamukkale – “turška pravljica v belem”

Da smo tole “pravljico” doživeli je bilo potrebno kar nekaj vožnje, vendar se je izplačalo. Na poti iz soteske Saklikent Gorge smo krenili v smeri za Denizli, da si ogledamo še znameniti “bombažni grad”. Pokrajina do tja je prav zanimiva in razgibana – od nižjih planot do visokega gorovja, in ponekod z nešteto rastlinjaki (pridelovalci zelenjave).

Pamukkale obišče ogromno turistov iz vseh vetrov. Avtobusov tu kar mrgoli in njim je namenjeno tudi ločeno parkirišče. Že ko se pelješ po cesti proti temu “bombažnemu gradu”, opaziš maso turistov, ki kot čredica tavajo po osrednji poti terasastih apnenčastih tvorb. V bistvu izgledajo kot mravlje, ki so napadle kilogram razstresenega sladkorja. Resnično je tole pravi pravcati turistični biser in pravi naravni čudež. Pamukkale velja za termalno zdravilišče z obilo vročih vodnih vrelcev. Voda, ki že stoletja teče čez rob te planote, odlaga soli, iz katerih je nastalo ogromno, bleščeče belih stalaktitov, kataraktov in kotanj.

Ob vhodu je nekaj manjših trgovinic s spominki in bar, notranjost področja pa je zapuščina bogate zgodovine (antično grško mesto Hierapolis) in pravega naravnega čudesa.V poletnem času si je zaradi vročine težko ogledati celotno področje. Mene je oviralo koleno, punce vročina, tako da je zasluga za “posnetke antičnega predela” pripisati Markotu, ki je vzel pot pod noge. Odšli smo rdeči kot kuhani raki, vendar zadovoljni, da smo si uspeli ogledati Pamukkale. Slednjega res ne smeš prezreti, če se odpravljaš v Turčijo.

11.8. – Na poti Denizli – Isparta, do Egirdiskega jezera

Turčija ni samo morje, v vročih poletnih dneh se je idealno zateči v višje ležeče lege ali obiskati enega od jezer v osrčju turških gorovij. Egirdirsko jezero menda velja za eno najlepših in leži med  Burduskim in Beysehirskim jezerom. Voda je idealna za kopanje v top poletni sezoni (na višini cca 900-1000 m.n.v). Sami smo v njem malce zaplavali (ob 18h) le ob prihodu v mestece Egirdir, kjer smo imeli rezerviran penzion (Lale Pension). Voda mi žal ni delovala preveč čista, temperatura pa je bila primerna. Morda je temu bodrovala pozno-popoldanska ura, ko veter prinese malce nesnage na to stran polotoka, kamor smo prišli….

Lale Pension smo preverili po sistemu “prvi Google zadetki”  in ga rezervirali spet na Booking.com. Penzion je primeren za eno nočitev, čist in urejen. Fant, ki nas je sprejel in oddal sobo, je dobro govoril angleško in pojasnil vse, kar nas je zanimalo. Pravi, da imajo “biznis” od konca aprila do septembra in celo oktobra. Izven poletne sezone je precej pohodnikov, med poletjem pa seveda turiste, ki ostanejo le 1 dan ali morda dva. 

12.8. – Na poti proti severu (Istanbul)

Iz Egirdirja smo krenili proti Istanbulu. 10-urna vožnja na relaciji Egirdir – Burdur – Afyonkarahisar – Kutahya – Eskisehir – Bilecik – Kocaeli (Izmit) – Istanbul nam je odkrila nove čare Turške pokrajine, natančneje Marmare regije.

Samo za mesto Istanbul bi verjetno potrebovali vsaj 1 teden. Mesto je zares ogromno, poseben pečat pa mu brez dvoma daje njegova geografska lega na obeh straneh bosporske ožine. Skoznjo namreč poteka veličasten Bosporski most, ki povezuje Evropo in Azijo, samo mesto pa se ponaša z vrsto mošej, minaretov in palačami, bazarjem in še in še. Utrip mesta je prav svojstven. Začutiš ga že na avtocesti, na “azijski” vpadnici v mesto, ki ti odstira pogled na “betonsko džunglo”, kasneje pa se izkaže, da je to le predmestje Istanbula. Razen mostu in glavne modre mošeje nismo uspeli videti vsega ostalega, saj je bil naš prihod v Istanbul vezan izključno na letališče Atatürk Airport, od koder smo naslednji dan poleteli domov. Letališče mi bo ostalo v spominu predvsem po svoji velikosti, po vtisu, da sem v nakupovalnem centru in ne na letališču ter predvsem po visokih cenah (kava tudi po 12 TL oz. 6 eur).

Sklepna misel

Turčija nam bo še dolgo ostala “uganka”, saj bi se morali zaradi njene geografske razsežnosti, verige turističnih znamenitosti in izjemnih naravnih bogastev semkaj vrniti še najmanj 5x, da bi obiskali še druge destinacije v notranjosti, na severu, kot na vzhodu in zahodu. V Turčiji so razdalje med kraji resnično ogromne, čemur dodatno botrujejo tudi pestra gorovja. Zato nas vsekakor še sprejme v svoj objem.

V kolikor Turčijo še kdaj obiščemo (in upam, da res), potem si moram na tem mestu zabeležiti nekaj destinacij, ki bi jih še lahko obiskali:

• Goreme National Park (obisk mesta Avanos, Nevsehir)
• Kapadokija in morda spanje v enem od podzemnih hotelov
• Olympos Village
• Ephesus (antično grško mesto; Izmir)
• Manavgat (rečni slapovi med Antalyo in Alanyo – blizu mesta Side) ter slapovi Duden Selalesi (14km SV od Antalye)
• mesto Konya in ogled samostana Mevlana
• Nemrut Dagi (orjaške kamnite glave na vrhu gore, vzhodno od Ankare).
• ogled podzemnega mesta Derinkuyu (Nigde Province)