Treking po Gruziji – čudovita pogorja, zanimive lokalne znamenitosti in slastna kulinarična doživetja

Gruzija je zakavkaška država, ujeta med Rusijo, Turčijo, Armenijo in Azerbajdžanom – na stičišču Zahodne Azije in Vzhodne Evrope. Znotraj Gruzije se nahajata še avtonomni pokrajini Južna Osetija in Abhazija, vendar je vstop v obe pokrajini mogoč le z dovolilnicami. Je ena od prvih držav, ki je priznala krščanstvo kot osnovno vero. Nosi prav poseben značaj, ki je kombinacija evropskega, orientalskega in ruskega, zgodovinsko pa je prežeta z zgodbo, ki jo je narodu zapisal Stalin in seveda nekdanja Sovjetska zveza, od katere se je Gruzija odcepila oz. postala neodvisna, leta 2008 pa se je izbruhnila tudi rusko-gruzijska vojna. Stalina danes ponekod in nekateri v Gruziji še vedno poveličujejo na svoj način, zato smo bili opozorjeni, naj ne bomo presenečeni v mestu Gori, kjer smo si ogledali njegov muzej.

Sama sem v mestih predvsem opazila ulično umetnost in med pripovedovanjem lokalnega vodiča ugotovila, da je to dežela najstarejših cerkva, bogata z legendami, ki si jih vsak razlaga po svoje, obilico okusne hrane in druženja za mizami, kjer ne manjka zdravic. Tudi nam jih je vodič nekaj namenil, ko smo se družili na tradicionalnih večerjah in tako hvaležno dvigali kozarce za to in ono, kar imamo v življenju in kar pač smo :-).

Pridelava vina je še posebej svojevrstna, saj se ponekod (poleg sodobne proizvodnje tehnologije) poslužujejo tudi več tisoč let starih postopkov.

Gruzijska abeceda: Gruzijci uporabljajo 3 abecede od 14 unikatnih abeced na svetu, ena od črk pa je tudi na logotipu Wikipedije. Ne uporabljajo velike začetnice, vsaki črki v abecedi pa pripada tudi svoja številka, s katero si pomagajo pri pisni navedbi številke, npr. 2021. Menda znotraj države govorijo različne različice jezikov in v bistvu se med sabo jezikovno ne razumejo (ali vsaj zelo slabo – ne vem), čeprav uporabljajo isto abecedo.

Transport: Glede discipline na cesti, se Gruzijci ravno ne morejo pohvaliti, zato pa je kar stroga regulativa cestnih predpisov in kazni. Vozniški izpit delajo iz teoretičnega in praktičnega dela. Poleg vozniških ur, za vozniško licenco plačajo 75 larov. Letno vsak dobi 100 pik, od katerih se odštevajo kazenske točke (npr za prevoženopolno črto). Če voznik pokuri vseh 100 pik sredi leta, preostanek leta avta ne sme več voziti, s 1.1. pa se mu ponovno naloži 100pik. Prevladajo pa japonski avtomobili, ki jih vozijo po Gruziji. Če kupiš v Gruziji električni avto, si oproščen plačila registracije, prav tako je koriščenje e- polnilnic po vsej državi brezplačno. V mestu vozijo 40-60, na avtocesti pa 110 km/h. Za prekrške imajo mejo +15km/h nad omejitveno hitrostjo.

Oblast je na svojem mestu, na cestah pa kraljujejo krave, med katerimi vozniki pogosto vozijo slalom.

Izobraževalni sistem v Gruziji: stopnja pismenosti je 99,8%. Imajo 2085 šol, osnovnih šol (od 6. leta dalje) in srednjih šol (od 15. leta dalje), torej devetletka. Srednja šola traja 3 leta in ni obvezna. Plača učiteljev je različna, od 800-1600 larov (220-450 eur).

Posebnost priimkov ljudi: ob rojstvu otrok ne prevzame priimka staršev oziroma priimek predstavlja kombinacijo družinskega priimka In končnico pokrajine (dze, ia, iani), od koder izvira družina. Npr. končnica”iani” v priimku pomeni, da oseba prihaja iz pokrajine Svaneti. Imena, ki se končajo z -shvili, običajno izvirajo iz vzhodne Gruzije. Če se konča z “-dze”, verjetno izvira iz zahodne Gruzije.

Osebni dohodki in pokojnine: 
Povprečna plača gruzijca je cca 350€. Posebnost je tudi v pokojninah Gruzijcev. Upokojijo se pri cca 65 letih (moški) in vsi dobijo min 220 larov neglede na to ali so bili delovno aktivni ali ne. Pred kratkim so pokojninski sistem spremenili z možnostjo plačevanja prispevkov (6%plače), kumulativno pa ob doseženem pragu plačanih prispevkov ustrezno korigirajo višino pokojnine. Večina ljudi zato dela tudi na črno.

Proti Gruziji smo poleteli iz Ljubljane v večernih urah za Istanbul, od tam dalje pa za Tbilisi. Nočni let nas je prikrajšal za spanec (vsaj meni ni uspelo zatisniti oči), tako da smo se ob prihodu v gruzijsko prestolnico, dobro utrujeni od vožnje, kar takoj odpravili na ogled gruzijske prestolnice Tbilisi, kjer živi tretjina prebivalcev.

Po nočnem letu in dokaj utrujeni smo vseeno z zanimanjem sledili vodenemu ogledu mesta, predvsem občudovanja vreden je most miru (The Bridge of Peace) in vožnja z gondolo (Tbilisi Cable Car) na mestni grič, kjer kraljuje kip “mame Gruzije” (Mother of Georgia).

Zasluge za dizajn mostu ima italijanski arhitekt. Most je bil uradno odprt maja 2010 in so ga pripeljali iz Italije v 200 delih. Dolg je 156m in ima vgrajenih več kot 10.000 LED lučk, ki se dnevno prižgejo 1,5h pred sončnim zahodom. Utripajoče luči so v bistvu sporočilo v Morsejevi abecedi, ki sporoča mir med ljudmi in narodi.

Za nas prvi pohodniški dan, ko si oprtamo še sveža pohodniška oblačila in skrbno pripravljene nahrbtnike s potrebno hrano in pijačo. Današnji cilj po pogramu je pogorje Juta, kjer se povzpnemo do jezera Juta (2650m) in do naselje Stepantsminda oz Kazbeg, kjer prenočimo na višini 1740m. To je bila lahka pohodniška pot, pa vendar smo že kar na ta dan imeli priložnost okusiti lokalno prisrčnico – vinsko žganje Chacha, ki je bila pogosto slišana beseda tudi v nadaljnih dneh 🙂 Udoben kombi za 20 ljudi znamke Mercedes Benz je imel svoj hladilnik, ki ga je bilo treba seveda napolniti z vodo in pločevinkami piva za nekatere res žejne. Na naše dodatno presenečenje nas šofer in vodič zapeljeta še po Lubliana Street. Tako kot imamo pri nas Tbilisijsko ulico, imajo tudi Gruzijci Ljubljansko cesto. Kako lepo 🙂

Proti naselju Stepantsminda se vozimo po rusko-gruzijski avtocesti (212km), ki so jo v preteklosti uporabljali za vojaške namene. Gre za glavno cesto ki povezuje Armenijo, Azerbajdžan in Rusijo z Gruzijo. Po ogledu trdnjave Anapuri (9:45) nam med potjo vodič pokaže tudi muzej na prostem s starodobnimi avtomobili. Nostalgija – ko pomislim na lado, ki so jo vozili moji starši.

Ob 11h dostopamo prvi prelaz Kavkaza, kasneje pa se zapeljemo tudi skozi smučarske resorte. Gruzija ima namreč kar nekaj smučišč in opazna je infrastruktura z množico namestitvenih kapacitet (hotelov), ki rastejo na tem področju.

V nadaljevanju se ustavimo pri spomeniku prijateljstva (čudovit spomenik z barvito poslikavo), od koder se ponudijo čudoviti prizori na okoliško gorovje. V nadaljevanju opazimo tudi tunele, ki jih gradijo tujci (japonci ali kitacji, se ne spomnim dobro). Tunele v Gruziji uporabljajo le pozimi, saj tu zapade tudi 2m snega. Zaradi plazov so postavili na tem področju tudi gondolo, ki jim je v takih razmerah v pomoč za premagovanje razdalj nad tlemi.

Ob 12:30 zamenjamo transport in se prestavimo v druga vozila, da nas pripelje še 17km do izhodišča naše današnje pohodniške ture. Začetek hoje se za nas začne ob 13:50, ob 15:45 pa se ustavimo na točki, ki je nekakšen tabor, kjer tudi srečamo skupino ljudi s konji, obteženimi z nahrbtniki.

Jakob nam prvič postreže z izvrstno lokalno sladico iz orehov “Churchkhela”. To je sladica, podobna dolgi rjavi sveči z nitko, ki jo pripravijo iz grozdnega sladkorja, moke in orehov. Narežeš kot klobaso.

V nadaljevanju nas pot vodi še do jezerca s slikovitim rastlinjem, nedaleč stran pa obiščemo še prikupno gorsko hišico, kjer dekle prodaja ročno poslikane risbe gora in dišečo kavico. Ta dan zaključimo hojo ob 18:30. Prehodimo cca 9km in 4h40min.

Po razburljivi poti s terenskimi vozili ob 8:30 startamo od cerkve Tsminda Sameba na viši ni 2175m, od koder krenemo do sedla na višini 3050m s pogledom na goro Kazbek. Vso pot do vrha 3000 m.n.v. in nazaj nam zvesto sledi potepuški kuža z rano in poškodovano tačko. Na 3 tačkah je revček stopical za nami, pa vendar ni obupal. Motivacija in novo upanje zanj je bila verjetno klobasa in voda, ki smo mu jo ponudili na izhodišču.

Dva postanka pod vrhom tritisočaka si malce popestrimo z glasbo, najprej gruzijsko, na višini našega Triglava pa seveda še s slovensko, v nadaljevanju pa le prispemo do lepo urejene planinske koče Altihut, kje nam višinometer pokaže 2969 m.n.v. Pot vodi seveda še malo naprej in verjetno je uradna višina 3.014m (https://altihut.ge/). Pogledi iz koče pa segajo na Mount Kazbegi (5054m) in Mount Kuro.

Ob sestopu 15:30 se povzpnemo še do bližnje cerkve Tsminda Sameba (ali Gergeti Trinity Church), ki stoji na višini 2170m pod goro Kazbek. Razgledi čudoviti. Ob 16:30 krenemo nazaj proti Tbilisi, kjer prespimo ponovno v istem hotelu kot prejšnjič.

Ustavimo se najprej v bolj prestižni vinski kleti Mukhrani (pravzaprav del dvorca), kamor prispemo 30min pred odprtjem, kar vodič izkoristi in z nami deli še dodatne zanimive informacije o Gruziji (o regijah, podnebnih posebnostih za gojenje vinske trte itd.).

Ambient vinarne je del luksuznega dvorca z lepo urejeno okolico, ki ga krasi zelenjavni in cvetlični vrt. Izhaja iz obdobja renesanse, njen ustanovitelj pa je bil Ivane Mukhranbatonianov (konec 19.stoletja ), potomec kraljev, ki je hotel celemu svetu pokazati da je gruzijsko vino najboljše na svetu. Kot politična in javna osebnost Gruzije iz 19. stoletja se je leta 1876 vrnil iz Francije, od koder je prevzel koncept pridelave vina, kar je dalo pečat nadaljnji vinski zgodbi, ki se je odvijala na teh tleh. Znan je bil tudi po svoji ljudskosti in pravičnosti – delavce ni imel za sužnje in je primerno plačeval za njihovo delo. Konec 19.stoletja je tukaj pridelano vino dobilo svetovno priznanje za enega boljših vin. To je zmotilo sovjetsko unijo in so zaprli meje za izvoz vina. Danes je to moderna vinarna, kjer pripravijo 0,5 mio steklenic vina letno.

Ob 11:20 nadaljujemo pot proti zahodu države do naselja Gori (rojstnega kraja Stalina), ki je bil letal 2008 v vojni med Gruzijo in Rusijo totalno uničen. Lokalni vodič nam med vožnjo pokaže rdeč stolp, ki nakazuje mejo s severno Osetijo, ki je pod vojaškim nadzorom. Če nekoga zalotijo pri prečkanju te meje, ga pripeljejo v zapor, država pa plačuje potem vojski, da jih izpustijo.

V mestu Gori si ogledamo muzej Stalina, izven muzeja pa imajo razstavljeno njegovo rojstno hišo, v kateri je živel s starši in znameniti vagon, ki ga je Stalin uporabljal na svojih poteh.

Po hitrem kosilu ob 13:50 nadaljujemo pot proti starodavnemu mestu v skali Uplistsikhe, ki je bilo pred pokristjevanjem glavno versko središče Gruzije do 4.st našega štetja. Ogledamo si ga na vroč sončni dan (cca 35-37 st.), zato smo prizadevno iskali senčne kotičke na prepihu med skalami.

Ob povratku se zapeljemo skozi Rikoti tunel (1750m), ki deli Gruzijo na zahodni in vzhodni del.   Na ta dan se nastanimo v udobnem Green Hotelu v kraju Kutaisi, enem najstarejših vedno naseljenih področij z več kot 3.000 letno zgodovino, nekoč tudi prestolnica Gruzije.

Zvečer sprehod do mesta (večerja), ki si ga bom zapomnila predvsem po vročini in neverjetno visoki vlažnosti v ozračju. Mestece utripa tudi z malce ulične umetnosti, kar je opaziti na poslikanih pročeljih stavb, ne manjkajo pa tudi talne poslikave rožic na prehodu za ceste.

Po zajtrku v udobnem Green Hotel (Kutaisi) si ogledamo bližnjo katedralo Bagrati, nato pa nadaljujemo  z raziskovanjem regije Svaneti.

Odpeljemo se proti čudovitemu, 2,4 km dolgem kanjonu Martivili (globok 20-40m in širo 5-10m), kjer zaveslamo po smaragdno zeleni reki in se sprehodimo po poti ob soteski. Prijetna hladnost soteske je več kot dobrodošla pri 35-37 stopinjah, ki jih doživljamo na ta dan.

Prijetno presenečenje doživimo v nadaljevanju, ko nam ponudijo osvežitev s kopanjem v reki Tekhuri.  To sicer ni bilo v programu, smo pa kot razposajeni otroci zdrveli proti vodi in z užitkom zaplavali v reki, ki je bila ravno prav mrzla, čista in z lahkim tokom. V neposredni bližini nas vodič ob rečnem bregu popelje še do naravnega termalnega vrelca, v bližini katerega hitro začutiš izjemno visoke temperature.

V popoldanskih urah naredimo še postanek pri največjem jezu v Gruziji – Enguri Dam, ki je visok kar 271,5m. Predstavlja tudi mejo med Abhazijo in Gruzijo. Je lociran stran od mest in obkrožen z impresivno kavkaško gorsko verigo. Jez stoji v Gruziji, voda priteka s strani Abhazije, proizvaja pa elektriko, s katero se menda oskrbuje več kot 50% Gruzije.

Proti večeru vozimo v smeri za pogorje Svaneti, ki velja za najvišje poseljeno področje v Kavkazu. Svaneti je zaradi večje vlažnosti in več padavin bolj gozdnat. To je območje dvojezičnosti. Ljudje se tu ne imenujejo Svani, ampak “mušuani” (zapiše se verjetno drugače). Značilnosti tukajšnje pokrajine so posebni obrambni stolpi, s pomočjo katerih so se nekoč družine branile oz. zaščitile pred krvnim maščevanjem.

Med potjo se ustavimo ob cesti, od koder se nam ponuja pogled na mogočni vrh Ushba (4.170m).

Ob 20:15 prispemo v Mestia, prestolnico Svaneti, ki v osnovi sestoji iz 3 vasic, ki so se združile in danes tu živi cca 2600 prebivalcev.

S postankom za tankanje si zabeležim še ceno goriva – od 2,85 do 3,12 gelov za liter, kar znese 0,79€ do 0,86€ na liter, pri nas pa trenutno od 1,2€ do 1,4€ na liter).

Zaključimo s tradicionalno večerjo in seveda okušanjem gruzijskega vinca (danes morda malce preveč 🙂 in tako sklenemo še en prijeten dan, poln zanimivih izkustev. 

Po zajtrku v Mestia se ob 8:15 odpravimo proti Zhabeshi – vas, ki spada pod mesto Mestia (15km stran). Leži ob reki Mulkhura, na nadmorski višini 1680m. Na tokratni pohodniški odpravi (začetek ob 8:45) nas spremlja tudi lokalni kmet s konjem in svojim sinom.

Dve iz naše ekipe sva imeli to čast in privilegij, da nama je na delu poti konjček lepo nesel najin planinski nahrbtnik, za kar mi je bila hrbtenica (s katero imam občasno težave) brez dvoma zelo hvaležna. Zaradi tega so moji koraki postali lahkotnejši in hitrejši, lokalni vodič pa mi je pojasnil (razen če se je pohecal), da moje ime po gruzijsko zveni podobno kot njihova beseda za “počakaj”. Torej je moje ime kar rad večkrat omenil 🙂

Ob 11:40 dosežemo najvišjo višino današnjega dne – 2464m, ob 14:10 pa dosežemo cilj, ko prispemo v gorsko vasico Adishi, ki leži na nadmorski višini 2.040 m.n.v. V mnogih pogledih je posebna, saj je precej manj obiskana s strani turistov kot druge vasi v Svaneti. Za vas so značilne tradicionalne cerkve, kamnite hiše iz srednjega veka in značilni obrambni stolpi. Menda v vasi Adishi živi samo 20 družin, vsi pa imajo le dva priimka.

Namestitev na tokratni dan je ena najbolj preprostih in pristnih dosedaj – nek gorski, “no name” Guest House. Tu ne moreš šteti namestitvenih zvezdic, lahko pa prešteješ kozice, pujsa, ki stopica naokoli, krave…Na zunaj deluje stavba malce “podrtija”. V notranjosti pa je po svoje čisto OK: v pritličju 1 soba, kopalnica, skupna jedilnica in kuhinja, v nadstropju kamor vodijo res strme stopnice pa na novo urejene sobe v lesu. Opazno je, da so dela še v teku in verjetno bodo sčasoma hiško prav lepo uredili, okolica pa takšna kot je 🙂

Po zajtrku v preprostem gorskem Guest House-u (med kozami in prašiči), nadaljujemo našo pot po pogorju Svaneti, ki jo imamo začrtano proti ledeniku Adishi, preko istoimenske reke, vse do Khalde in Iprari. Na tem gorskem področju se nam ponudi tudi pogled na Chkhunderi Pass.

Zanimivost dneva je bilo prečkanje reke Adishi s konji, na katere smo se povzpeli pod istoimenskim ledenikom. Pač malo popestritve in tudi nuja (ni mostu), zame pa po prečkanju en dobro namočen planinski čevelj.

Po večernem dežju je bila pohodna pot na današnji dan kar precej blatna, kar opazno otežuje hojo. Štartamo na cca 2100m, se povzpnemo do višine 2800m, ob 15:45 prispemo v Khalde,  ob 17:10 pa dosežemo Iprari.

Danes torej najdaljša pohodniška tura (Adishi – Khalde – Iprari), ko smo na nogah zdržali 9h (z nekaj postanki), prepešačili pa 17km in cca 700 višinskih metrov, le nekaj kilometrov stran od ruske meje. Tako da se je prileglo na vrhu dati v kak horizontalni položaj 🙂 

Med potjo nazaj nas šofer in lokalni vodič popeljeta še do stolpa ljubezni (The Tower of Love) blizu kraja Bogreshi. Stolp je malce drugačen od vseh ostalih, tipičnih za Svaneti regijo. Ob vstopu je potrebno plačati simbolično vstopnino, gospa pa na vhodu tudi prodaja lesene stolpe v podobi pravega, na katerega se lahko tudi povzpneš. Vodič nam pove tragično ljubezensko zgodbo o zaljubljenem paru, v spomin katerih naj bi ta stolp stal. Recimo, da je to zgodba o gruzijskem Romeo in Juliji 🙂

Vreme nam je bilo do tega dne popolnoma naklonjeno. Kljub slabim vremenskim obetom na tokratni, zadnji pohodniški dan, smo vzeli pot pod noge. Z izhodiščem na 1600 mnv smo se v vasi Mazeri odpravili do najvišjega slapu v Gruziji – Shdugra, ki se nahaja na nadmorski višini 2200mnv pod vznožjem gore Ushba 4710 m (gruzijski Matterhorn).

Do izhodišča (navajam koordinate, kot mi jih ponudi Google Photo: 43°05’49.1″N 42°35’54.7″E) nas je pripeljal šofer kolikor daleč je šlo, potem pa smo šli po poti, ki je vodila ob reki Dolra River (vodič večkrat opozori na previdnost zaradi skal in ozke poti po brega, ob deroči reki). Najprej dospemo do HIkers Cafe (lesene koča), sledi še prečkanje reke skozi leseni mostič (eden po eden).

Pot je precej skalnata. Ko prečkamo lesen most čez deročo reko (po ukazu lokalnega vodiča eden po eden), smo pod grebenom, ki že predstavlja mejo med Gruzijo in Rusijo. Zato s sabo nosimo potne liste, saj bi lahko naleteli na strogo policijsko kontrolo. Na tem mestu se nam ob malici hitro pridruži konjič, potem pa se od tu začne vzpon proti slapu.

Ker vreme ni bilo ugodno in ker se je vodič pač tako odločil, se za ogled slapu sprehodimo le do višine 2065m, kjer imamo priložnost za fotografiranje slapu, ki se izliva na višini 2200m. Skrajni čas se spustimo nazaj, pri sestopu pa nas že začne prati dež. Priložnost zame, da si ogledam kolege z različnimi styling-i dežnih plaščev :-). Sama sem imela tistega za enkratno uporabo, ki pa me je vseeno zaščitil, da mi ni lilo za ovratnik in zmočilo zgornji del telesa.  Je pa vsaj bil na koncu uporaben za nekaj članov naše ekipe, da smo vanj zavezali blatne planinske čevlje in jih odložili v prtljažnik. Tokratni pohod smo začeli ob 8:10, zaključili ob 13:40 in prehodili cca 7km poti

Pozno popoldan si prvoščimo večerjo v lokalni restavraciji Diaroni v kraju Zugdidi. Seveda okušamo tradicionalne jedi, med drugim tudi “elarji” – nekakšna vlečena jed, podobna pireju, vendar iz koruzne moke, koruznega zdroba in sira, zraven katere postrežejo s posebno pikantno omako z veliko orehi in mesom. Nočitev v mestu Kutaisi – v hotelu Green Hotel, kjer smo že prespali.

Ob 8:45 zapuščamo Kutaisi v smeri Tbilisi. Privoščimo si še kopanje v Tbilisijskem rezervoarju, umetnem jezeru, ki mu pravijo tudi Tbilisijsko morje. Mene osebno ni prepričal, zato sem si raje vzela čas malo zase, za posedanje na obali in osvežilno pijačo s kolegico. Popoldan izkoristimo za kratek sprehod po mestu Tbilisi, ko spet ujamem v fotoobjektiv nekaj ulilčne umetnosti (stenske poslikave).

Seveda Gruzije ne zapustimo brez nakupa nekaj gruzijskih spominkov – večinoma smo nakupili: Svanetsko sol, sladico Churchkhela (sladica, podobna dolgi rjavi sveči, pripravljena iz grozdnega sladkorja, moke in orehov, ki jo narežeš kot klobaso), gruzijsko vino, spominki, itd. 

Vsak korak, vsak razgled, vse izrečene besede, nova poznanstva, nakupljeni spominki, prijazni in gostoljubni gruzijci …in nenazadnje tale moj zapis, bo vsekakor ostal v mojem prijetnem spominu.

Vsem pa toplo priporočam obisk te privlačne kavkaške dežele. Ne bo vam žal.