V letu epidemije s koronavirusom smo se soočali s takšnimi in drugačnimi ukrepi vlade, med katerimi so bili za pohodnike in ljubitelje narave verjetno najbolj omejujoči tisti ukrepi, ki so nam prepovedovali gibanje med statističnimi regijami. No, v mesecu februarju 2021, je to sedaj dovoljeno, saj se je statistika okuženih in hospitaliziranih izboljšala.
In tako sva jo tokrat mahnila proti Štajerski – natančneje v Posavsko hribovje, kjer se sredi nižin do višine 978m vzpenja vrh Boč, ki mu pravijo tudi Štajerski Triglav in velja za zadnjo goro v pogorju Karavank. Že med vožnjo se lepo vidi, da tale pohodniška tura ne bo dolga, pravzaprav je bolj kratka (sum slabih 10km) in zato toliko bolj strma, saj na razdalji cca 5 km narediš kar dobrih 618 višinskih metrov razlike.
Midva sva za izhodišče izbrala Zgornje Poljčane (360 m) in se na Boč (979m) povzpela preko Babe. Pot se kar lepo strmo vzpenja, je pa dobro uhojena, kar sklepam, da jo pogosto obiskujejo tudi domačini (kot Ljubljančani Šmarno goro). Do vrha je cca 1h50min, s spustom (v najinem primeru po Senčni poti) pa sva imela skupaj aktivne hoje 3,5h. Na vrhu Boča je 20m visok razgledni stolp, na katerega se je obvezno treba povzpeti (razgledi). Sestop iz Boča po Senčni poti naju je pripeljal do rastišča velikonočnic. Gre za zaščiteno rastlino, ki v vsej južni Evropi uspeva le v Sloveniji, in sicer na štirih rastiščih, eno je prav tu na Boču pri Poljčanah. Rastišče je ograjeno z leseno ograjo, aprila pa se verjetno splača ponovno priti, saj predvidevam da je teh rožic možno videti v večjem številu.
Lep pohodniški izlet, ki ga priporočam, čeprav je nekaj vožnje (Ljubljana – izvoz Slovenske Konjice – Poljčane).
