Poletni dopust smo tokrat preživeli na francosko-italijanskih otokih s priokusom Toskane. Korzika in Sardinija očarata s svojimi naravnimi lepotami (skalovje, plaže), obalna mesta pa so bolj ali manj podobna ostalim letoviščem Mediterana s to razliko, da so pogosto obdarjena s fascinantno strmo obalo in skalovjem, ki ti jemlje dih. Da  ne govorim o cvetočih grmih, oleandrih in drugem rastlinju.
Povzetek celotnega potovanja:

  • termin: od 10.7. do 25.7.2010  (16 dni)
  • prevoz: avto-ladja (z ladjo iz Livorna na Korziko, od tam iz mesta Bonifacio z ladjo na Sardinijo, iz Sardinije pa s trajektom na celino na relaciji Golfo Aranca-Civitavechhia in malce potepa po Toskani.
  • prevoženih skupaj 3.503 km (cca 219 km / dan), od tega 1.102 km do Livorna in po Korziki, 1.389 km po Sardiniji, ostalo Toskana in druge relacije.
  • tip nočitev: kampiranje (na Z-obali Korzike, na S in V obali Sardinije in v Toskani), 1 x BB, 1x hotel
  • potepanje po Korziki (Sagone, Ajaccio, Vero, Bonifacio)
  • potepanje po Sardiniji (severni del do zahoda v mesto Alghero, nato v notranjost otoka in skok na vzhodno obalo, od tam pa proti severu do Olbie)
  • potepanje po Toskani (Terme di Saturnia, Albinia, Pisa)

Založeni z informacijami, GPS koordinatami, nasveti “forum-ašev in blog-erašev” ter celo tehnikalijo, za katero je poskrbel Marko (računalnik, fotoaparati, hladilnik, fotoaparat, gora kablovja in polnilcev, GPS/Garmin, GPS Tracker, …) smo se organizirali tako, da smo po dnevih obiskali destinacije, kot jih po dnevih opisujem v nadaljevanju.

Čudovito popotovanje, lahko zaključim, vendar brez zapletov tudi ni šlo. Jih navajam:

  • Zaklenjen avto s ključi v njem; se vam je to že pripetilo ali se bojite, da se s tem izzivom na dopustu srečate tudi vi ? Vprašajte za nasvet Markota – uspešnega vlomilca, ki za sabo ne pusti škode :-). Več o njegovem vtisu po tem “podvigu” na njegovem blogu: http://imedi.si/blog/jeanmark/2010/07/19/ko-na-dopustu-zaklenes-kljuce-v-avto/.
  • Zaradi odhoda trajekta iz Sardinije v zgodnjih jutranjih urah (8h), bi morali nekaj dni prej poiskati primeren B&B ali hotel za zadnjo nočitev, ne pa da smo to reševali na mestu samem (v bistvu se namestitev najde, samo je fajn da imaš prej kakšno primerjavo cen z drugimi namestitvami in preračunan čas, ki ga zgodaj zjutraj potrebuješ za dostop do pristanišča).
  • Zaradi zgodnjega odhoda iz hotela (1x NZ pred odhodom iz Sardinije) pozabili potne liste v recepciji oz. nam jih receptor ni vrnil ob plačilu. Pa ni problema, jih pošljejo po pošti, kot so nam zagotovili iz hotela 2. dan po prihodu domov.
  • Manjkajoč seznam izbranih kampov in znamenitosti v Toskani, kamor smo prispeli z “bonusom” 4 dni, da jih še izkoristimo za potep po Italiji. Bolje, da bi podaljšali bivanje na Sardiniji, ki je res carska počitniška destinacija.
  • Kiks pri razumevanju datuma odhoda za izlet z ladjico v zaliv Orosei. Poduk: preveri, kaj se zmeniš z italijanom, ki govori polomljeno angleščino….najbolje tako, da za njim v obliki vprašanja ponoviš isto kar ti je rekel…. 🙂

SOB, 10.7. : odhod in trajekt Livorno-Bastia (Korzika), nastanitev (kamp Sagone)

To noč spanja skoraj da ni bilo, navdušenje pred odhodom je bilo pri Nastji in Kaji veliko (čeprav rahlo prikrito), vendar sta kljub temu uspeli zaspati za cca 3-4 ure. Ob 00:20 odhod in preoblačenje s svetlobno hitrostjo, tako da smo ob 00:30 že sedeli v avtu, pripravljeni na naš nov poletni potep. Prihod v Livorno ob 6:25 in vkrcanje na ladjo za Bastio (Korzika) ob 7h. Pristanek v Bastiji ob 12:30. Po mojem vnosu GPS koordinat v Garmin (poudarek na “mojem” 🙂 smo vozili proti jugu v notranjost, namesto ob severni obali Korzike proti zahodu v smeri Calvi. V bistvu nisem vnesla vmesne točke al’ nekaj takega, tako da smo se potem vozili po malce serpentinati cesti (Niolo Valley) do višine cca 1.450 m.n.v.. Marko prosim za še malo instrukcije Garmina :-))

Obalo smo kasneje preko kraja Evisa dosegli v obmorskem mestu Porto, kar se je na koncu izkazalo za še vedno ugodno variatno. Porto je namreč predstavljal pomembno točko v mojem planu poti, saj je narava na tej poti fascinantna. Ustvarila je presenetljive skalnate skulpture, ki locirane ob cesti, nekatere spominjajo bolj na umetnine človeške roke….. kot da bi jih nekdo želel postaviti na ogled točno na tistem mestu. Vožnja po tej cesti (zaliv Porto in še naprej), ki spominja na obliko črevesja, je na trenutke prav tesnobno, ob pogledu navzdol oz. ob srečanju z nasproti vozečim avtomobilom pa je bolje da zapreš oči,….seveda če ne sediš za volanom. Trezne misli, jasna glava in odlična presoja o poteku ceste vnaprej je več kot potrebna. Me pa ne bi čudilo dejstvo, da je na tej cesti manj nesreč, kot na našem Tomačevem, saj ljudje vozijo dokaj previdno in počasi. Žal pa Kajin želodček ni vzdržal tega “cestnega plesa”. Njen “….mami, meni je pa slabo…” je trajal manj kot 10 sekund. Od besed je prišla k “dejanju” TAKOJ.

Na silo smo se očedili, po 1/2h pa smo na srečo že prispeli v kamp Sagone (nekaj km južno od kraja Cargese). Nastanitev v kampu za 4 noči nam je dala prvo priložnost, da začnemo z raziskovanjem Korzike. Ocena kampa (Camping Sagone): manjši, solidno urejen z lastnim bazenom za odrasle in ločenim za otroke, naša parcela senčna, ograjena z nasajenim grmičevjem, priključkom za elektriko, lastno vodno pipo in prijetno kamnito kuhinjsko nišo. Res fajn, edina slabost: do plaže je 1,5km (potreben avto).

NED, 11.7. : kamp Sagone (kopanje plaža + bazen)

Kopanje na plaži Sagone. Čista, drobna mivka na plaži, v vodi pa droben pesek. Raj za N. in K. , ki sta popoldan preiskusili tudi bazen. V njem sta bili 3 ure non-stop. Zvečer v kampu: glasno in burno spremljanje finalne nogometne tekme med Španijo in Nizozemsko in slavnostno vriskanje s pesmijo “viva e spania”.

PON, 12.7. : Cupullata (park z želvami), mesto Ajaccio, plaža Le Liamone Beach

Sem že omenila, da je naša Kaja (6 let) že drugo leto zapored nora na želvice ? In to tako močno, da sta si s prijateljico Taro nadeli vzdevek “želf” (kličeta se kar tako), poleg tega je dobro in lepo vse, kar je želvasto (zelena barva, svetleča igrača in vodna igrača želvica, zelena oblačila, pustna maska želvak, razglednica s sliko želvice, risanka in pravljica o želvaku Frančku, ….). No, in na današnji dan smo ji polepšali z obiskom naravnega rezervata želv v kraju Vero (Suaricchio).

Park CUPULATTA se nahaja 21 km iz mesta Ajaccio in predstavlja največji evropski center, v katerem gojijo skoraj 3000 želv več kot 150 vrst iz celega sveta. Park je dokaj lepo urejen, v pretežno senčnem delu gozda. Najbolj so nas navdušile orjaške želve – velikanke. Vendar pa se je njihova promocijska poteza (slike želv, ki jih božajo in jahajo majhni otroci) izkazala za lažno. Ob plačilu vstopnic jasno povedo, da je kajenje in dotikanje želv strogo prepovedano . Tudi cena vstopnic je dokaj visoka (9,5 eur za odrasle in 5,5 eur za otroke). Mimogrede, v vodiču Lonely Planet omenjajo nižje cene (8 in 4,5 eur).

Po parku Cupulatta smo si zadali ogled mesta Ajaccio – rojstno mesto malega “velikega” Napoleona Bonaparte. Mesto je kar dobro zaparkirano z avtomobili, v parking hišo pa nismo zapeljali, ker je kazalo, da bomo s strešnim kovčkom zabili v tisto nizko “bingljajočo” pregrado ob vhodu. Avto smo tako pustlli na 10 min oddaljenem prostem mestu, za ogled mesta pa smo izbrali vožnjo s turističnim vlakcem, saj ni bilo za računati, da bi nam punci v tej vročini bili pripravljeni hoditi kam daleč. Vlakec “Le Petit Train d’Ajaccio” ima start na mestni lokaciji Foch (nedaleč od mestne trdnjave), vozi pa na dv eh routa-ah (45 in 60 minutni). Prva tura (45 min, 7 eur / odrasli in 3 eur / otroci) ima začrtano pot po starem mestnem jedru, na kateri smo si ogledali: Town Hall, La place Foch, Fesch School, Anglican church, The Cave Napolen (še najbolj zanimiva točka z 10 min postankom), nekaj kipov zgodovinskih osebnosti, St Francois Beach, Town Casino, Cathedral, Citadel in hišo Napoleona Bonaparte.

Po ogledu mesta Ajaccio, ki nas ni pretirano očaralo, sva s M. poskrbela, da sta punci prišli do svoje dnevne doze morskih radosti – kopanje na plaži Le Liamone Beach v kraju Casaglione. Tu je fini pesek in ob plaži predel z zanimivim gladkim skalovjem, na katerega je povsem varno, da se bosi povzpnejo tudi otroci. Na vrhu je mala kamnita uta, verjetno nekoč strelna niša ali opazovalnica, saj se od tu ponuja super razgled na širno morje.

TOR, 13.7. : kamp Sagone (kopanje, lenarjenje)

Sagone kamp in dopoldansko kopanje na bazenu (Marko, Nastja in Kaja), moja malenkost pa “športanje” s pranjem perila (pralni stroji na žetone) in kuhanjem kosila (juha, rižotka, solata). Ja, juhca nam je teknila tudi tu, saj nas (predvsem mene in Kajo) nostalgija po nudelčkovi juhi spremlja povsod, kamor nas vodi pot, pa naj bo ta “kockasta” ali tista ta prava domača.

Popoldan kopanje na “nevemkakosejireče” plaži, ki se nahaja cca 5 km iz kraja Sagone. Plaža je super, le dostop do nje je malce odročen – po pešpoti cca 5-10 min. Pot je po svoje zanimiva, saj se vije postopoma navdol proti plaži, na poti pa se nahajajo zanimivi kaktusi – nekateri v obliki, ki spominjajo na lik Miki Miške. In meni je Nastja naprtila že napihnjeno blazino, da sem z njo ubirala pot mimo teh kaktusov :-)) ….res fino. No, na plažo sem priracala zadnja, saj si nisem želela, da bi med potjo zaslišala tisti zvok “ppiiiššššš”.

SRE, 14.7. : Bonifacio (Korzika) – odskočna deska na Sardinijo

Ob 10h zapuščamo kamp Sagone, v smeri Bonifacio (pravi biser Korzike !!) in naša odskočna deska na Sardinijo. Ob 13:30 smo prispeli v Bonifacio (z dosedaj prevoženimi 1100 km). Mestece, ki nas je očaralo, se dviga visoko nad morjem, kar se lepo vidi predvsem iz trajekta. V pristanišču si svoj privez lastijo tudi luksuzne jahte. 

Ker smo prispeli 2 uri pred odhodom trajekta za Sardinijo, smo si privoščili kosilo v starem mestnem jedru. Sprehod po hladnih, ozkih in senčnih uličicah je prijeten in verjetno raj za potrošnike spominkov in drugih drobnarij (trgovinca zraven trgovince) ter ljubiteljev kulinarike. Vetrič pihlja prav prijetno, sploh na skrajnem robu rta, kjer ti pogled uide na mogočno visoko obalno skalovje, modrino morja ter ladjice. Res nepopisno….človek bi kar obstal in gledal. Korziko in Sardinijo ločuje 1 uro in 15 min plovbe (vsaj toliko sem namerila z našim trajektom).

Ob pristanku na Sardiniji smo si zadali, da kampiramo v Valledoriji. Ob prihodu so imeli prosto, kar nas je navdalo z olajšanjem, saj nismo imeli rezervacije.

Celotna tura po Sardinija.

ČET, 15.7. : kamp Valledoria (severna Sardinija) in plažarjenje

International Camping Valledoria je lepo urejen, senčen kamp, blizu plaže (cca 50-100m), z solidno urejenimi in čistimi sanitarijami (topla voda), s trgovino, ki je od recepcije oddaljena cca 50 m. Edina slabost je, da z avtom v kamp ne moreš zapeljati (ko razpakiraš, ga pustiš zunaj na parkirišču), motile pa so nas tudi mravlje, ki so množično gomazele na naši parceli.

Tu so mi na plaži uspeli posnetki sončnega zahoda…..ognjena krogla, ki se utaplja v morju :-)….sem zadovoljna.

PET, 16.7. : Sedini (hiša Domus de Janas, vdelana v skalo ….po naše “kremenčkova hiša”), Anghelu Ruju (Alghero), Stintino (rajska plaža na Capo del Falcone) in jama Grotte de Nettuno (“must see” destinacija)

Pri recepciji kampa (Valledoria) sem si nabrala nekaj prospektov in predlagala mojim celodnevni potep po malce bolj oddaljenih krajih. Najprej smo obiskali mestece Sedini, kjer se nahaja zanimiva kamnita hiša Domus De Janas. Da bi bil obisk zanimiv tudi za punci (6 in 10 let) sem jim zadevo “prodala” kot hišo Kremenčkovih. In obneslo se je. Obisk hiše je bil zanimiv za vse….sprehod po njej, kukanje skozi kamnite luknje, plezanje po strmih stopnicah, ..pa še čisto brezplačno je bilo, kar me je presenetilo, saj običajno kasirajo za oglede tudi manjših znamenitosti.

Ob 11:20, ko je bilo sonce že visoko in ni bil ravno primeren čas za plažarjenje, smo se šli še malo “hladit” v klimatiziran avto. Zapeljali smo se še na arheološko najdbišče Necropoli Anghelu Ruju, cca 10 km iz kraja Alghero v smeri Porto Torres. Zanimive jame iz obdobja 3000 do 1500 let pr.n.št., v kateri naj bi živeli ljudje. Bi rekla, da so bili kot tisti Hobiti iz Gospodarja prstanov. Marko me je poslal v te luknje (ni bilo enostavno, klub moji majhni postavi), on pa je pritiskal na sprožilec. Sem se kar težko splazila noter. No, sem pa bila zato bolj na hladnem, kot on :-). Ob 15h je prišel čas, da Nastji in Kaji dava priložnost za kopanje. Za to sva skrbela vsak sleherni dan, tako da resnično nismo samo pohajkovali naokoli. Družinsko popotovanje je prijetno le na tak način – da prisluhneš potrebam vsakega, ne delaš panike in narediš kompromis s planom, v katerem vsak najde svoje zadoščenje.

Že pred odhodom od doma, ko sem se oborožila z vsemi informacijami, sem vedela, da ljudje rt Stintino (Capo del Falcone) omenjajo kot “must destinacijo”. Rajska plaža in narava, kot so pisali tudi na turističnih straneh. Pogled, ki se ti ponudi med vožnjo proti rtu, je ob prvem vtisu prav fascinanten in ti vzame dih. Modrina morja v vsaj 3-ih odtenkih, v ozadju pa mini otoček s kamnitim stolpom. Občutek fascinantnosti pa se kaj kmalu zmeša z občutkom šokantnosti, ko zagledaš mravljišče prepraženih teles in nešteto senčnikov. Prva misel: “Ali bomo dobili svoj kvadratni meter ali dva ?”. Kopanje cca 1 h je bilo ravno dovolj. Voda je tudi preveč topla, so pa nam prijatelji v kampu povedali, da zna tu tudi pasje pihati. No, tokrat je na Capo del Falcone žgalo brez vetriča.

Ob 16:45 uberemo pot proti še eni”must” destinaciji – Grotte de Nettuno (zahodno od Alghera). Gre za jamo, do katere z vrha vodi več kot 650 stopnic (Nastja jih je preštela 668). Že med potjo po stopnicah navzdol se ti odpira nepopisno čudovit razgled na morje, ki pa postane že zastrašujoč, ko stopnice vodijo ob daljšem obalnem skalovju. Zaradi števila stopnic (ki jih je treba v peklenski vročini prehoditi tudi nazaj) sva se z Markotom dogovorila, da se punce vrnemo nazaj, on pa se udeleži 40min vodenega ogleda jame. Po prihodu iz nje so bile njegove besede le: “Postojnjska je čisti nateg!”.

SOB, 17.7. : Terme Castel Doria (termalni vrelci izpod dna reke Coghinas in možnost kopanja v blatu), plaža Bastia

Dopoldan poležavanje in kopanje v kampu Valledoria. Po kosilu obisk termalnih vrelcev Terme Casteldoria (ob reku Coghinas). Lokacija je dokaj dobro skrita od glavne ceste, ki vodi do sem. Ob večji stavbi (ki so verjetno same terme) se vije reka, katere blato na dnu je menda zdravilno. Ljudje se namakajo v pretopli vodi in mažejo z blatom. Zanimiv prizor. Na bregu je tudi postavljen urejen izvir, iz katere “bruha” vroča voda. Kopanje sta okusila le Marko in Kaja. Kljub temu vreden 15 min postanek.

Sledi pravo kopanje na plaži Bastia, nedaleč stran od Valledorije. Dolga plaža, tokrat z možnostjo najetja ležalnikov (sicer je priporočljivo, da imaš svojega). Nastjo in Kajo z užitkom opazujem, kako hitita slekovati oblačila, skakati po vodi in nabirati školjke.

NED, 18.7. : selitev na vzhodno obalo Sardinije

Selitev na vzhodno obalo Sardinije. Ob 11:15 zapuščamo kamp Valledoria. Danes močan veter, razburkano morje in rdeča zastava na plaži. Slovo od Slovenskega para z malo Lano (3 leta), ki se je prisrčno spoprijateljila z našo Kajo. Vozimo se proti jugu, v osrčje Sardinije (Valledoria-Sassari) , nato pa proti vzhodni obali (Nuoro-Lanusei-Tortoli-Barisardo), kjer bomo še zadnjič kampirali pred odhodom iz otoka (trajekt 23.7.).

PON, 19.7. : Barisardo, kamp L’Ultima Spiaggio 4*

Nastanitev v kampu L’Ultima Spiaggia 4* v kraju Barisardo. “Zvezdice” se tu dobro občutijo: lokacijo šotora smo si sami izbrali (blizu WC-a in tušev), avto parkiran 20m stran, sanitarije so čiste in lepo opremljene, topla voda pri umivanju posode, plaža “diha” in ni množično obiskana, pralni stroji, kotiček za likanje, posebna kopalnica za mamice z dojenčki, končno možnost za enostaven dostop do WI-FI. Edina slabost (ki pa spet ni bila tako moteča) pa je dokaj majhna in skromno založena trgovinca v kampu (bi pričakoval, da bo večja glede na kategorijo in velikost kampa), na WC-jih tudi ni toaletnega papirja.

Za animacijo v kampu skrbi cca 10 mladih fantov in deklet, ki dobro opravljajo svoje delo. Z njihovimi pozdravi in nasmeški že prvi dan ob prihodu dobiš občutek, da se poznamo že od lani :-). Njihovo počitniško delo (predvidevam) verjetno niti ni tako enostavno. Zjutraj jih že ob 7h vidiš, kako skrbno čistijo sanitarije, dopoldan kratkočasijo goste kampa na plaži (gimnastika, vodna aerobika, igre z žogo,…..), popoldan (16-18h) zabavajo otroke v mini-clubu, ob 21h vodijo baby disco, v kasnejših urah pa poskrbijo za odrasle (ples, glasba, dramske uprizoritve). Kar delovno, bi rekla in kljub temu se ti smehljajo na vsakem koraku. Plačilo ? Verjetno ni zanemarljivo.

Ob 21h najdem gospoda Valleria, pri katerem kupim karte za celodnevni izlet z ladjico v zaliv Orosei (s startom v mestu Artrax).

TOR, 20.7. : čudovit izlet z ladjico v zaliv Orosei (do rajskih plaž, kamor ne sežejo ceste: Cala Luna, Cala Sisine…..)

Vstanemo že ob 6:30, ker nas naj bi ladjica pobrala na plaži kampa že ob 7:30. Ampak … med čakanjem smo ugotovili, da je prišlo do “mis-understandinga” med mano in Valleriom. Tip govori kot strgan in mi je dal karte za izlet dne 21.7., čeprav vem da sem med najino diskusijo omenila tudi “so, we will see tomorrow”. Zadrega, kratka zmeda (ker ladjice ni bilo) in takoj akcija. Hvala Marko tvoji mirnosti in takojšni presodnosti “kaj storiti” ! Skok v avto in do Arbataxa, od koder fura ladjica vsak dan…v upanju, da nas vzamejo na izlet 1 dan prej, saj 21.7. že planiramo odhod iz kampa. 10 minut pred predvidenim odhodom ladjice CORSORAI uspemo pripeljati na pravo mesto (pomol), kjer na svoje veselje zagledam tam tudi Valleria. Moje pojasnilo o najinem nesporazumu in njegov odgovor , češ….no problem……saj datum niti ni tako pomemben. Če smo plačali, kar pojdimo na ladjico. Uf !!! Kot da bi se mi z ramen zvalili vsi kamenji, ki smo jih dosedaj srečali na naši poti.

Dan se je začel z zapletom, razpletel pa se je v eno najlepših doživetij dosedaj. Doživeli smo najmanj 10 zanimivih priložnosti, da se naužijemo lepot skritih obalnih kotičkov in rajskih plaž, do koder ne vodi nobena cesta (dostop le z morja). Ladjica je imela naslednjo turo: Arbatax  Cala Marioulu (1. postanek s kopanjem) – Cala Sisine (2. postanek s kopanjem in možnostjo kosila na obalni restavracijia) – Cala Luna (3. postanek s kopanjem). Celotni izlet z ladjico bi bil popoln, če bi vodič na ladjici spregovoril vsaj nekaj besed v angleščini… vsaj o tem, kje smo, za koliko časa bo postanek in kdaj odrinemo…..Nekako smo razumeli, sicer pa si imel možnost , da se poslužuješ “črednega nagona”; ko vstanejo italijani, vstaneš tudi ti in jim slediš :-))

Opomba: na zemljevidu zgoraj GPS route-a naše plovbe s startom v Arbatax-u. Na prvi levi route-i se lepo vidijo tudi prej omenjeni postanki na 3 plažah (C.Marioulu, C.Sisine in C.Luna). Nazaj smo pluli direktno v Arbatax.

SRE, 21.7. : selitev v okoliš Olbia-Palau (B&B in okus agriturizma….mljask, mljask)

Dopoldan pospravljanje in odhod iz kampa L’Ultima Spiaggia, ki se nam je še najbolj dopadel (super kamp + izlet z ladjico). Uberemo pot v smeri Baunei – Dorgali – Orosei – Olbia. Odločitev, da zaključimo s kampiranjem pred odhodom trajekta 23.7. Po malce neuspešnem iskanju B&B namestitve v Olbiji, smo pozno popoldan vendarle našli B&B cca 20 km izven Olbie. Prispeli smo v pravi raj (Bed and Breafkast Lu Aldareddu), le odhod od tu ni bil prav “rajski” (beri v nadaljevanju). Raj je predstavljala fantastična hiška s 6 prostori, opremeljenimi v rustikalno-podeželskem stilu: 2 spalnici z zakonsko posteljo, 2 kopalnici, soba z bilijard mizo, soba z barom in kaminom, soba s klavirjem, nad katero je galerija (očitno lastnik planira urediti še en prostor). Žal smo ob odhodu ugotovili, da smo začetniški dogovor o ceni (v polomljeni angleščini lastnice) razumeli napačno. Malo s principa, malo pa tudi zaradi previsoke cene, smo se odločili, da po eni nočitvi zapustimo rajsko namestitev in si poiščemo kaj drugega.

Ob 21;45 smo odšli v Olbijo, kjer smo zadnjo noč pred odhodom trajekta prespali v hotelu v Olbiji. Naj povem, da smo na ta dan okusili tudi agriturizem (v restavraciji Agrisole) – nedaleč od “naše rajske” B&B namestitve. Privoščili smo si tipični sardinski menu, ki stane 30 eur/odrasel in 15/eur po otroku. Ja, morda res malce veliko, ampak 90 eur nam ni žal ….hrana je nebeška, s pisano paleto okusov in posebnih začimb. Ne vem, kaj smo jedli, razen to, da so kar prinašali na mizo. Toplo priporočam vsem, ki obiščejo Sardinijo – torej, da okusijo kulinariko njihovega agriturizma, preden stopijo na trajekt proti domu.

ČET, 22.7. : Capo d’Ors (skala medved), Porto Cervo, Goldo Aranci, plaža Lido del Sole

Nahajamo se v mestu Palau. Šibamo na ogled okoliških znamenitosti – po tem, ko sem si v turistični pisarni mesta Palau priskrbela zemljevid mesta in nekaj prospektov.

Že doma sem splanirala obisk “skalnatega medveda”. The Bear Rock se nahaja na Capo d’Orso (GPS: N41-10-339 in E009-25-009) in predstavlja naravni spomenik Sardinije od leta 1993. Narava je potrebovala več 1000 let, da je izoblikovala tisto, kar od daleč spominja na obliko medveda. Medo se bohoti 122 m nad morjem, od koder je čudovit razgled na mesto in obalo. Ogled skale je plačljiv (2 eur/odrasli, brezplačno za otroke do 11 let) kot tudi parkirišče (2 eur/h). Dostop do vrha je lepo urejen in terja slabih 10 minut (cca 65-70 stopnic), ki so tlakovane in betonirane s kamenjem. Zadostuje navadna obutev (poletni sandali), priporočljivo pa je imeti kar superge (otroci).

PET, 23.7. : Adijo Sardinija, pozdravljena Toskana

Vstanemo ob 6:20 in po zajtrku v hotelu odrinemo proti Golfo Aranci, kjer se vkrcamo na trajekt za Civitavecchijo. Ob vkrcanju zabeležim 2.491. prevoženi kilometer od doma. Po izkrcanju v Toskani, vožnja proti severu s ciljem Terme di Saturnia. Zanimiv prizor, še zanimivejši pa občutki, ko se namočiš v enega od skalnatih, naravno izoblikovanih bazenčkov: topla (skoraj prevroča) voda, v glavnem varna tla za hodit in nelagodje ob misli, da je oseba nad tabo morebiti spustila v vodo svojo naravno tekočino 🙂

Ob 16:15 vozimo v smeri proti kraju Sovano, kjer obiščemo Etruščanske grobnice. Le-te se razprostirajo na dolžini 2 km, zato si je glavnino grobnic ogledal predvsem Marko z Nastjo, midve s Kajo pa sva se po njenem lažjem padcu na kamnitih stopnica in joku “za vzorec” umaknili v varno zavetje sence, kjer sva se malce okrepčali s hrano in pijačo.

SOB, 24.7. : Albinia (Oasi Camping Village 2* – najslabši in najdražji dosedaj)

Toskano nismo imeli preveč v planu, zato je “KAM in KAJ videti” bolj viselo v zraku. Z Markotom sva se odločila, da se še malce utaborimo ob obali in (na veselje punc) namenimo za kopanje. Na poti smo se (tudi zaradi pozne ure) odločili za Oasi Camping Village 2* v kraju Albinia, ki pa me je cenovno presenetil glede na število zvezdic (glej primerjavo cen kampov spodaj). Tuši s toplo vodo so v kampu na žetone. En žeton je 0,30 eur za tuširanje ….. max 3 minute. Pa si predstavljajte, da si v penah od glave do pete, tuš se ti po 3 minutah ugasne in ti ni na voljo niti mrzla voda. Edina rešitev je, da stopiš ven, pokukaš levo in desno in gol kot Adam in Eva poiščeš prosto tuš kabino, ki ni na žetone (samo mrzla voda). No, seveda na to prej pomisliš in vzameš s sabo 2 žetona :-). Da ne govorim o plaži. Kriza !!! Široka cca 20 m, že od “včeraj” pa posejana z zakoličenimi senčniki. No, za usest je še prostor. Edina prednost, ki jo lahko za ta kamp omenim je, da smo imeli možnost izbrati prostor za naš šotor in to v dobro senčnem prostoru, vse ostalo je pod katastrofo. V dveh dneh niti prstov nisem pomočila v morje (razburkano morje, umazana voda). S tem razlogom smo jo naslednji dan tudi upičili kar proti domu.

Naj za primerjavo navedem še cene vseh naših “camping” namestitev . Navajam dnevni strošek kampiranja (2 odrasla, 2 otroka, avto, elektrika):

NED, 25.7. : V Piso “podpirat” stolp.

Ob 11:15 zapuščamo Oasi kamp in se ob 13h ustavimo v Pisi, da gremo malo “podpreti” tamkajšni stolp. Na današnji dan je bilo polno ljudi, nekateri so posedali po uličnah restavracijah, drugi so se “predali” nakupovanju uličnih spominkov, vsi ostali pa so v 1001 pozah pozirali pred znamenitim stolpom, ki visi postrani. Z nami vred, seveda :-). Moj prejšni obisk Pise je bil pred 10 leti (april 2000 – klikni TUKAJ), ko niso dovolili, da se povzpneš nanj. Tokrat je bilo to možno proti plačilu 15 eur in seveda, če si pripravljen čakati 4-5 ur, saj ljudi spuščajo v stolp po skupinah.

Raje smo se odločili za prijetno kosilce v bližnji restavraciji, kjer so bili sicer cepljeni proti hitrosti. Že smo hoteli vstati in zamenjati lokacijo hranjenja, ko nas je po skoraj 20 min čakanja natakar prišel (šele) vprašat kaj bomo pili. No, hrana pa je bila kar okusna, tko da jim je oproščeno. Res, da smo na dopustu običajno bolj na “easy”, samo pred nami je bila še 5 urna vožnja do doma.

Prihod domov ob 21:30 in doživetje temperaturnega šoka z razliko več kot 10 stopinj. Števec kaže, da smo vsega skupaj v 16-ih dneh prevozili 3.503 km.

In končni vtis:
Sardinijo bi si želela obiskati vsaj še 1x, saj me je očarala na prav poseben način, verjetno zaradi narave same (skale, plaže, rastlinje, cvetoči grmi vsepovsod….) pa tudi njenega juga nismo uspeli prečesati (Cagliari).