Na lepo sončno soboto (27.2.2010) se nas je zbralo skoraj 30 ljubiteljev sankanja, ki ga je organiziralo Društvo prijateljev mladine Trzin in planinsko društvo Onger. Z avtobusom smo se odpeljali proti staremu mejnemu prehodu Ljubelj, kjer smo se prepustili snežnim radostim in poučili o varnosti in reševanju v snežnih razmerah.

V zimskem času se radi sprehodimo po pravljično zasneženih gozdnih poteh. So pa tudi priložnosti in prava zabava, da v sebi prebudimo malce otroka in se (neglede na starost) po belih stezicah zapeljemo tudi na saneh.

In ena takšnih priložnosti, seveda če je snežna odeja zadovoljiva, je vsekakor stari Ljubelj, kamor nas je februarsko soboto popeljalo lokalno društvo. Zapeljali smo se proti staremu mejnemu prehodu Ljubelj, kjer smo si izposodili sanke, poskrbeli za primerno obutev, obleko in varnost (čelade) ter odvlekli sanke po nezahtevni poti do Koče na Ljubelju (1370 m). Preden so l. 1945 odprli predor je ta cestni prelaz z 28% vzpona veljal za najbolj strm cestni prelaz v Alpah. Priznam, da me je po prvih korakih po rahlo drsečih tleh malce stisnilo pri srcu ob misli, kako bo to šele letelo s sankami navzdol. Sankanje po zmrznjeni progi bi znala biti dokaj nevarna. Pa nas je vodnik – “trzinčev Miha” nekako potolažil, da bo sonce poskrbelo za vse, češ preden pridemo do vrha in se spustimo, se bo sneg že zmehčal in se bomo sankali po ravno pravšnji progi. Njegova trditev se je izkazala za pravilno že v prvi tretjini prehojene poti in skrbi so se razpuhtele. Dobra volja in občasno potrebna motivacija mlajšim otrokom, ki so na trenutke nestrpno spraševali “koliko še do vrha” sta bili potrebni, da smo brez kakršnihkoli problemov prišli do koče.

Že pred odhodom smo bili opozorjeni na taljenje snega in nevarnost plazu. In res se je sneg, ki je na veliko obtežil smreke, na nekaterih točkah kar lepo usipal na cesto, kar smo med vlečenjem sanmi navzgor tudi dobro občutili. Na poti pa smo naleteli tudi na posledice že sproženega plazu, ki se je dobesedno utrgal od tal in zdrsnil na cesto. Zanimiv prizor in lahko rečem da tudi nazorno opozorilo in poduk za vse nas, kaj se lahko dogodi v gorah.

Ko smo zagledali kočo, so otroci kar pospešili korake in v trenutku niso bili več utrujeni. Vzeli smo si več kot 1/2 urni oddih za počitek in malico, otroci pa so se naskakali v sveže zapadel sneg, pri čemer je bilo za nas mame najbolje, da kar prekinemo z opozarjanjem, da ne bodo preveč mokri. Veselje in razposajenost sta pretehtala in tudi kakšen očka je popustil zavore in prebudil otroka v sebi 🙂

Vodnik Miha, ki nam je že med vožnjo v avtobusu ponudil odlično predavanje o naših čudovitih gorah, proti katerim smo bili namenjeni ter podal nekaj zanimivih zgodovinskih in drugih podatkov, je na vrhu (pred spustom s sanmi) poskrbel še za nekaj dodatnih poučnih minutk.

Na manjši površini vzpetine nam je prikazal simulacijo snežnega plazu. Demonstriral nam je izdelavo prereza in testiranje snežne odeje glede nevarnosti oz. možnosti za proženje plazov. Najprej je izmeril količino vsega zapadlega snega, potem pa s posebno lopato oz. t.i. lavinsko lopato izkopal v sneg luknjo, pravokotno s tlemi. Pokazal nam je kako s pestjo in prsti preverimo trdnost plasti snega (kar kaže na to, koliko mehkega snega je zapadlo na bolj trdne plasti snega), potem pa s pomočjo lavinske lopate izvedel ukrep, ki je povročil zdrs zgornje plasti snega – podobno torej kot sprožitev naravnih snežnih plazov, ki so tudi to zimo terjali že preveliko število smrtnih primerov. Del njegove “snežne demonstracije” je na ogled – TUKAJ.

Sledil je še najslastnejši del, za katerega smo se “trudili” s hojo navzgor – spust s sanmi. Ker nam je vreme bilo zelo naklonjeno, vse skupaj niti ni bilo preveč adrenalinsko. Hitrost in zaviranje na serpentinasti progi je vsak zase enostavno lahko kontroliral, le na kakšnem ovinku nas je nekatere malo vrglo iz sani ali smeri, vendar brez večjih posledic. Po spustu smo se starši z otroci  še nekajkrat sprehodili nazaj po poti navkreber in otrokom “podarili” še zadnje snežne radosti tega dne. Video posnetek prvih, ki so prisankali na cilj, klikni TUKAJ.

Pika na i, pa je bil na poti nazaj še postanek v Tržiču v gostilni “The Old English House”, kjer smo si privoščili kavo, vročo čokolado, nekateri tudi kakšen pirček.

 

 

 

 

 

Na svojem Facebook in Instagram profilu redno objavljam utrinke iz aktualnih potovanj in izletov. Predvsem na Facebook-u je na ogled veliko albumov , ki si jih lahko ogledaš, predno te zamika, da bi se odpravil na pot. Pohodniške in kolesarske ture objavljam tudi na svojem STRAVA profilu.

Vabim te, da skupaj z mano ODKRIVAŠ SVET, črpaš moje popopotniško-izletniške idejekomentiraš, deliš in (mi) tudi ti zaupaš še neznane poti doma in po tujini.