Nedolgo nazaj se nam je porodila ideja, da bi obiskali kraje v nekdanji Yugi, saj ji v zadnjih 10 letih nekako nismo dajali posebne pozornosti. Jesenske šolske počitnice so bile ravno pravšnja prilika, da se odpravimo v smeri proti Bosni in še malo južneje. Načeloma smo planirali skočiti najdlje do Dubrovnika, potem pa je med potjo padla odločitev, da krenemo še do črnogorskega Kotorja in 1600 m visokega “Njegoševega hriba” Lovčen.

Nedolgo nazaj se nam je porodila ideja, da bi obiskali kraje v nekdanji Yugi, saj ji v zadnjih 10 letih nekako nismo dajali posebne pozornosti. Letošnje jesenske šolske počitnice pa so bile ravno pravšnja prilika, da se odpravimo v smeri proti Bosni in še malo južneje. Načeloma smo planirali skočiti najdalj do Dubrovnika, potem pa je med potjo padla odločitev, da krenemo še do črnogorskega Kotorja in 1600 m visokega “Njegoševega hriba” Lovčen. Vožnje je seveda kar nekaj, sploh bosanci so nam “naklonili” več ali manj vijugaste in dinamične ceste po hribih in dolinah. Za pot smo si vzeli 6 dni. Zeleno karto za BIH in ČG smo kupili kar na hrvaško-bosanski in hrvaško-črnogorski meji, pri tem pa občutili razliko v ceni, ki si jo privoščijo bosanci. Zelena karta za BIH nas je stala 40 eur za 5 dni, za ČG pa le 15 eur za 14 dni. Zapletov nismo imeli, na pot pa smo se tudi odpravili v več kot primernem času…  :-)….če pomislim na streljanje na ameriško ambasado v Sarajevu, ki se je zgodilo 2 dni pred našim prihodom v Sarajevo.  V Bosni in tudi v Dubrovniku ter v Kotorju smo na vsakem koraku lahko čutili “ugašajoč utrip” sezonskega turizma, ki sicer v te kraje poleti privabi verjetno precej ljudi. Na srečo smo imeli vse dni tudi lepo sončno vreme, ki je pogumnejše člane naše družine pritegnilo celo v novembrsko čofotanje v morju (Dubrovnik). 

Naše postanke podrobneje predstavljam v nadaljevanju

Zagreb (na obisku pri prijateljih) in vožnja mimo Jasenovca

Pot smo krenili najprej proti Zagrebu, kjer smo po dolgem času ponovno obiskali prijatelje. Dan mrtvih je v tem času tudi Zagreb odel v praznično vzdušje. Ljudje se sprehajajo po osrednjih mestnih ulicah (presenetljivo lepo vsi oblečeni :-), na tržnici kupujejo nagrobno cvetje, sadje in zelenjavo, posedajo po lokalih ter se izpostavljajo toplim sončnim žarkom. S sprehodom po Zagrebu smo se malce razgibali, preden smo krenili naprej proti Jasenovcu. Tu je bilo v času II.svetovne vojne koncentracijsko taborišče. Od daleč smo le slikali spomenik, ki stoji v spominskem parku.

Jajce in bežen obisk mesta Travnik

V Jajcu smo imeli že vnaprej rezervirano nočitev v “Hotelu Turist 98”. V neposredni bližini tega hotela je pešpot za dostop do trdnjave na vrhu hriba. Na vrhu je proti plačilu možen ogled notranjosti trdnjave, ki sama po sebi ni nič posebnega, zato pa ponuja čudovit razgled na okolico in mesto Jajce ter na množične grobove, ki se razprostirajo po sosednjem hribu. Od trdnjave nas je preko mostu pri hotelu vodila pot do lokacije znamenitih slapov. Pričakovali smo mogočen vodopad reke Plive, ki se iz 21 metrov višine preliva v reko Vrbas, malce razočarani pa zagledali zajezitev reke Plive in preusmerjen vodopad v Vrbas. Menda naj bi vse skupaj rekonstruirali tako, da bo slap Plive v bodoče padal na betonska tla, uredili pa bi tudi razledne točke ob bregu tako da bo turistom in domačinom slap viden iz boljšega zornega kota.

V Jajcu smo se še sprehodili po urejeni pešpoti ob reki Plivi, na kateri se nahaja muzej II.zasedanja AVNOJ. Za njegov obisk se nismo odločili in raje nadaljevali pot v smeri proti kraju Travnik. Tudi tu smo se zadržali le kratek čas, da se malce sprehodimo po mestu in si v (žal zakajeni) slaščičarni potešimo željo po baklavi in kavici. 

Prihod v Ilidžo (nastanitev v Hotel Hollywood) in nočni Sarajevo

Ilidža je cca 12 km oddaljen od Sarajeva. Tu smo si privoščili malce boljšo 2-dnevno namestitev v hotelu (Hotel Hollywood), kjer smo na željo naših punc odigrali tudi eno rundo bowlinga in se skopali v bližnjih termah (Terme Ilidža), ki so sicer v večinski lasti naših Term Čatež. Terme so bile v času našega obiska skoraj oz. povsem prazne, glede na celotno velikost pa je tu verjetno poleti kar precej živahno. V Ilidžo smo prispeli ob cca 15:30. Da smo izkoristili preostanek dneva, smo se odločili, da na ta dan na hitro okusimo večerni utrip mesta Sarajevo, naslednji dan pa se odpravimo po mestu in okolici. Tako smo se odpravili na sam vrh prestižnega nebotičnika Avast Twist Tower, ki na zunaj pritegne pozornost predvsem po svoji “zasukani” obliki stavbe, v notranjosti pa je zanimivo preddverje z zanimivim lestencem, ki upodablja starodobnega kolesarja na nekakšnem zračnem balonu. Nebotičnik velja menda za najvišjega na Balkanu (172 m), zgradili so ga leta 2009, v njem pa ima danes sedež časopisna hiša Avaz.  Nočni utrip Baščaršije je še prav poseben zanimiv. V večernih urah verjetno tu zaživi nočno življenje ter druženje ob dobri hrani in pijači.

Sarajevo (tunel “upanja”, utrip Baščaršije in Vrelo Bosna)

Po obilnem zajtrku v Hotelu Hollywood smo se najprej podali na ogled podzemnega tunela, ki so ga bosanci zgradili v času vojne (1991-92). Tunel jim danes predstavlja simbol poguma in preživetja.  To je bila njihova edina povezava z zunanjim svetom, medtem ko je bil Sarajevo v ognju in dimu. V bistvu je tunel povezal dva svobodna dela mesta Sarajevo – Dobrinjo in Butmir. Ljudje so ga kopali kar 4 mesece “pred nosom svojih sovražnikov – Srbov”. Skopali so ga v dolžini 760m, širine 120 cm in višine le 160 cm (ponekod tudi do 180 cm). Za izhodišče tega tunela so si bosanci “prisvojili” domačo hišo družine Kolarjevih, ki ima danes muzejsko vrednost. Vhod v tunel je plačljiv, na ogled je predstavitveni film o sami gradnji tunela, na drugi strani hiše pa domačinka prodaja tudi nekaj spominkov. Lepo so tudi izbrali izrezke časopisov iz tistega časa, ki pripovedujejo kruto zgodbo ljudi in usodo mesta Sarajevo. Na voljo so celo predstavitvene brošure v (mislim da) kar 4 jezikih – tudi v SLO jeziku. 

Po obisku “temačnega tunela” nas je dopoldansko sonce privabilo, da se sprehodimo po znameniti Baščaršiji. To je vsekakor prav posebno doživetje. Pravo “mestece” manjših in večjih nakupov. Uličice se prepletajo ena mimo druge, vsak trgovec pa na svojih kvadratnih metrih površine lično urejeno in ponekod tudi rahlo že načičkano razstavlja svoje izdelke: spominke, pletenine, bižuterijo, srebrni in zlati nakit, lokalne tekstilije, keramične izdelke, torbice, orientalske preproge, sladkarije, sadje in zelenjavo, bosanske kavne đezvice in še in še.

Ta dan smo se zapeljali še do izvira reke Bosne (Vrelo Bosna), ki predstavlja lep del Sarajeva. Narava, mir in žuborenje reke Bosne. V jesenskem času morda deluje vse skupaj malce žalostno. Ob našem prihodu so prišle do izraza predvsem jesenske barve dreves in s soncem obsijane trate. Restavracije v osrčju parka je bila presenetljivo še vedno odprta, čeprav je v njej (poleg nas 4-ih) sedelo morda cca 10 ljudi. 

Pozno-popoldanski čas (ki se hitro prevesi v noč) je bil kot zanalašč še za 2-urno kopanje v Termah Ilidža, cca 200 m stran od našega hotela.

Po slikoviti dolini Neretve (Sarajevo – Konjic – Jablanica) v smeri proti Mostarju

Sarajevo smo zapustili v sredo 2.11. in se podali na najlepši kos naše poti.  Ob dolini Neretve je nanizanih cel kup zgodovinskih, kulturnih in naravnih znamenitosti. Veliko priložnosti za dobre fotoposnetke. Fotoaparat sem najprej večkrat pospravila v torbico, potem pa kmalu ugotovila, da je bolje, če ga imam kar vesčas pri roki na poti Sarajevo-Mostar.  

V Konjicu je zanimiva “Kamena ćuprija” (kamniti most preko Neretve).  Postanek smo naredili tudi v Jablanici (slike spodaj), kjer smo si v spominskem kompleksu bitke za ranjence na Neretvi ogledali porušeni most.

Mostar (znameniti Stari most) in Vrelo Bune

Stari most daje mestu Mostar glavni turistični pečat. Ob prihodu v mesto smo najprej imeli pomislek “kje parkirati”; pa se je našla rešitev kaj hitro. V top sezoni je to verjetno posebna radost 🙂 Poleg mostu se tudi tu nahaja polno uličnih prodajalcev vsega mogočnega. Zanimiv je obisk muzeja ob samem mostu, kjer smo si ogledali predstavitveni film o rekonstrukciji mostu v času 2002-2004.

Cca 15min južneje od Mostarja se nahaja izvir reke Bune (Vrelo Bune). Dokaj zanimiva točka ogleda, ki pa je bila v času našega obiska žal zaprta.

Slapovi Kravice in Delta Neretve

Lokacija slapov Kravice se nahaja nedaleč stran od Međugorja, priljubljene destinacije vernikov “iz različnih vetrov”. Do slapov Kravice vodi asfaltna cesta, kjer je urejeno parkirišče (deluje še zelo novo!!). Potem pa se sprehodiš navzdol po hribu, po urejeni betonski poti (stopnice). Voda pada iz vrha hriba v večih tokih. Narava je tu res fascinantna. Slike so več kot zgovorne.

Nastanitev v regiji Konavlje (Cavtat)

Naprej vozimo v smeri proti Cavtatu, kjer smo si žže v Sarajevu rezervirali namestitev v vili “Dobrašin”. Dobili smo 45 m2 velik apartma za 4 osebe po ceni 35 eur/noč. Hiša je urejena navznoter in zunaj in ima tudi parkirišče za cca 5 avtomobilov. Iz sobe se nam je ponujal lep razgled na morje. Nedaleč stran (cca 50m) se nahaja tudi lokalna trgovinica za nakup špecerije. So na prijazno sprejeli in bili tudi pripravljeni zadržati sobo za še eno noč, vkolikor bi jo potrebovali nazaj grede – na poti iz Črne gore. 

Dubrovnik – biser Jadrana

Sama sem bila tokrat prvič v Dubrovniku in mestece je name naredilo izjemen vtis. S čim?  Predvsem z:

  • obzidjem starega mestnega jedra, iz katerega se ti ponuja čudoviti razgled (da bi kar pritiskal na fotoaparat),
  • skrbno izkoriščenim vsakim kvadratnim metrom na zasebnih parcelah (vrtički, vrvi za obešanje perilo, mini terase), 
  • osrednjo mestno ulico Stradun, katere tla se svetijo, kot da bi jih naloščil z lakom
  • in spominsko sobo padlih mož v vojni (1991-1993), ko so Srbi skušali uničiti tudi Dubrovnik

Iz Dubrovnika v smeri proti Kotorju in nacionalnemu parku Lovčen (Črna gora)

Od Dubrovnika proti Črni gori nas je spet spremljalo lepo vreme in slikovita pokrajina. Predvsem Kotor očara s svojim naturo okoli zaliva, cesta ki se vzpenja navzgor proti nacionalnem parku Lovčen pa ponuja veliko točk za panoramske posnetke Kotorskega zaliva in okoliškega hribovja.

Črna gora, Nacionalni park Lovčen na višini 1.600 m.n.v.

Tele “bosanske počitnice” so se nam malce raztegnile po predvideni razdalji (niti ne po času) in tako smo jo mahnili še proti Kotorju in naprej do vrha v nacionalnem parku Lovčen, kjer je pokopan Petar Petrovič Njegoš. V bistvu smo imeli malo več kot 2 uri vožnje od Cavtata, kjer smo bili sicer nastanjeni v Vili Dobrašin. In obisk se je splačal. Meni je bilo všeč, pa še malce smo si popestrili izlet, ko smo se vkrcali na trajekt, ki nas je prepeljal po bližnjici (mimo Kotorskega zaliva) na Tivatsko Rivijero. To nam je vzelo cca 5-10 min vožnje s trajektom in 4 eur, prihranili pa smo cca 40 min vožnje okoli zaliva Kotor.

Vrh Lovčen je vsekakor vreden obiska. Malo me je sicer skrbela hoja (1 mesec in pol po operaciji kolena), ampak 457 stopnicam sem bila vendarle kos. Povratek domov je bil dolg (828 km) in v “enem zamahu” (Črna gora/Lovčen – LJ), ustavili smo se le za kosilo.