S kolesom do hrvaške obale (Ljubljana – Opatija)

Dolga, dinamična, zanimiva, predvsem pa moja prva najdaljša kolesarska tura (140km), v izhodišču iz Ljubljane proti hrvaški obali in ciljem na plaži Ičići (3,6km od Opatije proti Lovranu). 

Želja izpolnjena (s kolesom do morja)  in cilj dosežen 🙂

• Start:  Ljubljana, Tržaška (7:30)
• Cilj: Opatija (15:15)
• Prevožena pot: 140 km
• Čas aktivne vožnje: 6h 25min
• Višinskih metrov: 1058m
• Izris poti: https://www.strava.com/activities/9768930371; Ljubljana – Vrhnika – Logatec – Laze – Planina – Postojna – Pivka – Šembije (zapora ceste in povratek na Pivko) – Ribnica – Ilirska Bistrica – Matulji – Opatija – Ičići

Že kar dolgo nazaj sem se poigravala z mislijo, da bi s kolesom premagala pot do slovenske obale. Zakaj pa ne. Pred leti (po 2008 do danes) sem šla že nekajkrat do Šmarjeških Toplic (cca 5x) in do Črnomlja (oboje cca 100km). Na splošno velja, da pohodništvo pri meni pretehta nad kolesarjenjem. Ker pa imam letos novo električno kolo (mešanica treking in gorskega kolesa v enem), sem dala možu pobudo za večjo kolesarsko turo – do obale. Iz Ljubljane do Kopra je nekaj več kot 100km, ko pa pogledaš razdaljo do Opatije, pa niti ni veliko razlike. Torej je odločitev padla – Hrvaška obala v smeri proti Rijeki in Opatiji.  No in od planiranih max 120km, sva jih s tole turo do Opatije pridelala res točno 140km.  Pot sama je predvsem dolga. Zdeluje te sonce, veter in večurno sedenje na zadnji plati, na koncu pa tudi že malo psiha, ko v glavi kalkuliraš…. še 20, 15, 10, 5, 1 km…. Dinamična pot z občasnimi vzponi med potjo so bili predvsem med 20. in 75. kilometrom (npr. Vrhniški klanec, cesta med Planino in Postojno…), v zadnjih 40-ih kilometrih in vse bližje Rijeki pa je tudi precej prijetnih spustov, ko lahko spočiješ noge. Najvišja dosežena višina je bila 616m, kumulativno pa je bilo vseh vzponov za malo več kot 1.000m. Kakorkoli že, s tem zapisom beležim svoj osebni rekord po dolžini prevožene poti. Jeej!!

Motivacija v meni je bila tudi to, da preiskusim moč baterije (522Wh), ki naj bi imela do 140km dometa. Uporaba e-kolesa se mi zdi res super in nekako ljudje hitro pomislijo “ja, električarji…njim gre lahko”.  No, naj povem, da je vse v glavi voznika, kdaj in kako bo izkoriščal moč baterije. Seveda jo lahko na polno kuriš in uživaš, vendar to pomeni tudi krajšo prevoženo pot in zanemarljivo telesno aktivnost. Lahko pa jo povsem izklopiš ali imaš samo vklopljeno in goniš “naravno”.

Naj navedem nekaj prednosti, pa tudi slabosti e-koles.

Prednosti E-kolesa:

Lahko prilagajaš slog svojega kolesarjenja. Moj slog vožnje je vedno tak, da jo imam vklopljeno na moči 1 (od 5) in rada “varčujem z baterijo”,  vsaj do prvih res hujših vzponov. Se mi pa zdi fino, ko jo lahko izkoristim za namen pridobivanja dodatne hitrosti, da ujamem tistega, ki je pred mano :-), ko se na kakšnem bolj nevarnem cestnem odseku želim vozilom čimprej umakniti na stranski del poti, pa seveda na tistih res hudih vzponih, da res ne izgubim vseh atomov svojih moči in nosim še posledice bolečin v križu.
Z E-kolesom lahko prideš dlje, višje in dalj časa uživaš na kolesu in naravi, ki drvi mimo tebe. Gorski vrhovi so tako lažje dosegljivi, razgledi pa še toliko bolj v užitek (npr. vzpon na Mangrt).
Ob težjih vzponih v klanec mi ni potrebno sestopiti s kolesa, hoditi in porivati kolo v hrib oz. na kolesu spreminjati položaja telesa (na klasičnem kolesu sem vedno padla v zakrčenost / usločenost hrbtenice in zato sem imela tudi večje bolečine v ledvenem delu)

Slabost E-kolesa:

E-kolesa so seveda dražja, zato je tudi občutek, kot ti ga ukradejo, toliko bolj “bad” (moja izkušnja). Po svoji zasnovi je e-kolo težje, zato je malce nerodno, ko ga spravljaš na strešni nosilec avtomobila (ja, ni to moja naloga, pa vendar :-). In morda še ta malenkost, ker baterija zasede svoje mesto spredaj v okvirju kolesa, je težko najti prostor za montažo nosilca bidona ali kakšno kolesarsko torbico.

Skratka, kot pravijo… Na kolo za zdravo telo, pa naj ga poganja naravna moč ali moč baterije ali optimalna kombinacija obojega “po meri” posameznika. Meni full “sede”; četudi je treba na njem presedeti več kot 6 ur, kot na tejle poti do Opatije.