Ko poleti pritisne vročina, iščemo kraje, kjer se lahko umaknemo v senco, naravo in svežino. Ena izmed najboljših izbir so prav slovenske soteske – in Soteska Vintgar je med najbolj znanimi. A tokrat nisem ubrala klasične poti, temveč sem jo raziskala po manj znanih stezah, z razgledi in umirjeno energijo.
Na najdaljši dan v letu se spodobi ubrati tudi eno daljšo pohodniško pot. Kljub junijski pripeki so se Goriška Brda na ta dan (21.junij) izkazala za odlično izbiro. 27-kilometrska pohodniška pot v izhodišču vasice Šmartno se namreč razgibano vije po gozdičkih, med vinogradih in te pripelje tudi v hlad tamkajšnih korit Krčnik. Pot je res slikovita, dinamična in primerna tudi za kolesarjenje. Vsekakor bo treba Brda raziskati enkrat tudi na dveh kolesih.
Tokrat prvič odkrita in prevožena – res čudovita kolesarska pot med Velenjem in Dravogradom! Človek bi kar zavriskal, ko brezskrbno pritiska na pedala po varni poti, brez bojazni pred avtomobilskim prometom, medtem ko mu pred očmi bežijo razgledi na vinograde, hmeljišča, skrbno obdelana polja in ljubke vrtičke. Pot dodatno popestrijo prijetno hladni tuneli, mostiči in čudovita soteska Huda Luknja v kraju Završe. Kolesarska steza ni prav stara – pred leti prenovljena, danes pa odprta za vse ljubitelje aktivnega oddiha.
Velikonočni prazniki 2025 so bili v znamenju kolesarjenja po čudoviti Parenzani, ki jo mora vsak ljubitelj kolesarjenja vsaj enkrat prevoziti. V celoti ali vsaj delno. Dinamičen teren, čudoviti razgledi in predvsem varna pot, saj poteka po nekdanji ozkotirni železniški progi. Prava kolesarska pustolovščina za dolgotrajno uživanje, če jo prevozite od začetka do konca – iz Muggie do Poreča (cca 120–130 km). Zaradi želene ure prihoda v Grožnjan sva na najini turi postanke izbirala preudarno: le na najbolj razglednih točkah, še posebej Izola (coffee break), Piran (stolna cerkev), Grožnjan (nočitev) in seveda Poreč (cilj).
Ena redkih snežnih pohodniških tur v tem letu – pot proti Komni in naprej do Koče pod Bogatinom (1513 m). Kljub sveže zapadlemu snegu je bila pot dobro uhojena, nekaj sonca pa je na vrhu omogočilo več kot zadovoljive razglede, čeprav so jih delno zakrivali oblaki.
Tale vrh sem imela že nekaj časa v načrtu. Gre stičišče Slovenije, Avstrije in Italije, od koder se ponujajo čudoviti razgledi na Julijske in Karnijske Alpe ter Karavanke. Za izhodišče sva s prijateljico izbrali Rateče in kljub skromni beli zimi le doživeli nekaj snežne radosti.
Park Brdo sem do zdaj povezovala le s poslovnimi in protokolarnimi dogodki, zato se sploh nisem zavedala, da je odprt tudi za javnost. Moj prvi obisk tega skritega raja me je prepričal, da gre za čudovito priložnost za sprostitveni sprehod v naravi, kjer se prepletata zgodovina in prestiž. To čudovito posestvo bom zagotovo obiskala še spomladi.
Šmarna gora je ljubljanska pohodniška klasika za hiter in kratek skok v naravo. A če ga podaljšaš še do Grmade, je radost toliko večja. Sama jo sicer ne obiščem pogosto, čeprav mi ni daleč, a včasih je pač prikladno.
Za prvi ponovoletni pohodniški izlet sem izbrala Jošt nad Kranjem. Čudoviti razgledi, odlična kulinarika in številne možnosti za vzpon omogočajo vedno novo doživetje. Ja, Jošt me je navdihnil za nov izziv – naslednjič se nanj povzpnem s kolesom! Današnja tura: start v Čepuljah, povratek prek Gladkega hriba (785 m).
