Z avtom po Balkanu (Hrvaška, Bosna, Črna gora, Albanija, Grčija, Bolgarija, Srbija – 21 dni, 4.100km)

Poleti 2013 smo z avtom krenili na »balkansko odisejado«. S prevoženimi 4.100 kilometri v 21-ih dneh smo si zastavili pot preko Hrvaške, Bosne, Črne Gore, vse do Albanije, kjer smo se namestili za 5 dni v letovišču Vlore. Pot smo  nadaljevali do Grčije (na polotoke Halkidiki) in Bolgarije, povratek pa smo si zastavili preko Srbije.

21 dni in postanki med potjo :

HRVAŠKA

• 19.7.2013: Po jadranski magistrali do Omiša
• 20.7.2013: Kampiranje “pri dinozavrih” (Camping Galeb, Omiš)

ČRNA GORA

• 21.7.2013: Čez zaliv Boke Kotorske in nastanitev v Ulcinju

ALBANIJA

• 22.7.2013: Do Skadarskega jezera (Shkodra / Rozafa Castle) ter namestitev v Tirani
• 23.7.2013: Tirana (hiter ogled mesta) in 5-dneva namestitev v Radthime (Vlore)
• 24.7.2013: Grand Hotel Vlore (čofotanje v morju, poležavanje “na polno” in čudoviti sončni zahodi)
• 25.7.2013: Obisk mesta Vlore in vzpon na Kuzum Babo
• 26.7.2013: Da potešimo svojo lakoto tudi z albanskim “mc’ donaldsom”
• 27.7.2013: Zadnji dan – Vlore in poslovilni večer v družbi albanske družine
• 28.7.2013: Dinamična vožnja po serpentinasti cesti Vlore – Saranda, pozabljeni potni listi in ogled soteske iz knjige rekordov

GRČIJA

• 29.7.2013: V znamenju kamnov (Stone Forest, Stone Bridges, stone villages)
• 30.7.2013: Kampiranje v naključno odkritem Thalatta Kalamitski Village Camp
• 31.7.2013: “Fake” rojstnodnevna tortica in dekletov projekt s svečkami.
• 01.08.2013: Med divjimi valovi in mini club….
• 02.08.2013: Še zadnji del “sredinca” mimo lepih plaž do Ierissos-a
• 03.08.2013: Izlet z ladjico do menihov
• 04.08.2013: Iskanje dobro skritih “Vivara Waterfalls”

BOLGARIJA

• 05.08.2013: Slovo od grškega morja in naskok Bolgarije
• 06.08.2013: Ogled najbolj vročega gejzirja na Balkanu in obisk bolgarske prestolnice

SRBIJA

• 07.08.2013: Lobanje, aqua parka in Beograd “by night”
• 08.08.2013: Beograd in “via home”

Kako smo začeli našo pot?

Jadransko magistralo smo dosegli v smeri proti Novemu mestu, čez mejni prehod Vinica, nato pa na AC v smeri Rijeka/Split. Po dvodnevnem kampiranju v Omišu smo nadaljevali pot ob reki Cetinji in nato po AC v smeri Makarske. Sledilo je prečkanje bosanske in črnogorske meje, nato pa vožnja s trajektom čez kotorski zaliv. Po nočitvi v Ulcinju smo preko albanskega dela Skadarskega jezera (Shkodra) dospeli v Tirano, od tam do našega prvega cilja, v kraj Vlore. Nadaljevali smo po malce bolj drzni, serpentinasti poti (ki smo jo morali ponoviti zaradi pozabljenih potnih listov), vse do kraja Saranda in Gjirokastra na jugu Albanije. Od tu smo prispeli v severni del goratega dela Grčije s ciljem ogleda svetovno znane soteske Vikos Gorge. Željni morja, smo grško obalo dosegli preko mest Ionanina, Metsovo in Thessaloniki, odkoder se je začelo naše popotovanje  po celinskem delu Grčije – Halkidiki.

Ta po svoji obliki spominja na srednje tri prste roke. Na podlagi priporočil (lepe plaže, morje) smo si zbrali “sredinec”, ki nam je po svoje tudi malce “zagodel”; saj smo kar nekaj časa iskali primeren kraj za namestitev, dokler nismo odkrili Thalatta Camping Village v kraju Kalamitsi (4-dnevno kampiranje). Pot smo nadaljevali do kraja Ierissos, kjer smo se nastanili za obisk zadnjega prsta Halkidiki-ja. Ta je zaprt za javnost, zato smo se odločili za izlet z ladjico na ogled Mount Athos, kjer živi cca 1.700 menihov v cca 20 samostanih. Grčijo smo zapustili v smeri proti mestu Serres in prispeli v Bolgarijo, kjer smo najprej prenočili v mestecu Rila (100 km pred Sofijo), nato pa obiskali še samo prestolnico. Po krajšem 2-urnem sprehodu po mestu Sofija, smo se zapeljali če do mesteca Svoge, od tam pa preko mesta Dragoman v Srbijo. Tu smo prenočili v Nišu in si za zadnjo postojanko izbrali še Beograd (ogled mesta)

Opis potovanja po dnevih (19.7. – 8.8.2013):

19.7.2013: Po jadranski magistrali do Omiša

Ob normalni jutranji uri (9:20) odhod proti Jadranski obali v smeri Lj – Novo mesto – Žužemberk – mejni prehod Vinica in na AC za Rijeko / Split. Prihod v Omiš ob cca 15h, kjer smo si izbrali kar kamp, ki nam ga je ponudil med prvimi Booking.com – Camping Galeb 3* (www.kamp.galeb.hr). In izbira ni bila slaba.

20.7.2013: Kampiranje “pri dinozavrih” (Camping Galeb, Omiš)

Kamp Galeb je lepo urejen, njegova turistična posebnost pa je Dino park za otroke (nekaj razstavljenih dinozavrov, sicer pa igrala in nekaj adrenalinskih zadev) ter turistični bus, ki vozi po poti, kjer se reka Cetinje izliva v morje. Prvo smo izpustili, drugo opcijo pa smo šli kar v lastni režiji, pa se nam na poti niso ponujali kakšni pretresljivi razgledi na reko Cetinjo in dvomim, da smo falili cesto. V kampu tudi na veliko oglašujejo ponudbo restavracije “Konoba KREMENKO” (7km izven Omiša), ki bi jo bilo morda zanimivo obiskati, če bi nam na naši nadaljnji poti to sporočili naši želodci 🙂

21.7.2013: Čez zaliv Boke Kotorske in nastanitev v Ulcinju

Po zajtrku in podiranju šotora (9:30) zapuščamo kam Galeb v Omišu in se napotimo po cesti, ki naj bi bila zanimiva predvsem zaradi razgleda na izliv reke Cetinje v morje. Žal nisem opazila ničesar, kar bi bilo vredno za v foto objektiv, čeprav smo se vozili po cesti, kjer naj bi iz kampa vozil tudi turistični bus (Omiš – Podašpilje – Slime – Zadvarje).

Smo se pa zato malce naprej ustavili za 10 min, da smo poslikali mogočen slap Gubavica – Kanjon Cetinje. Slap leži v bližini vasi Zadvarje, ustvari pa ga reka Cetina, ki po kraškem površju pada 50 m v globino. 

Opoldan smo že na hrvaško-bosanski meji in prevozimo skromno dolžino bosanske obale. Tako da smo po 10 minutah vožnje že nazaj na hrvaški obali. Do izbranega hotela v Ulcinju nas loči še 170 km, pred tem pa si popestrimo, predvsem pa skrajšamo čas vožnje z vkrcanjem na trajekt, ki nas popelje čez kotorski zaliv.

Pozno popoldan se nastanimo v izbranem Hotelu Prego 3* v Ulcinju, za dostop do plaže (2-3 km) pa je obvezen avtomobil. V bistvu gre za dve glavni plaži (Mala in Velika plaža) oz. več ločenih plaž , ki se “brez konca” vrstijo ob obali, do katerih vodi več stranskih cest, oddaljenih od glavne ceste dober 1km. Tako da mi ni jasno, od kje volja ljudem, da hodijo tako daleč do plaže.

Za hiter skok v morje smo izbrali Noki Beach, na srečo v predvečernem času, ko je večina ljudi že zapustila plažo. Ob pogledu na več dolgih vrst praznih ležalnikov in senčnikov, nizko gladino vode, pomešano z mivko, si kar predstavljam kako “sardelasto” mora biti tu podnevi.

22.7.2013: Do Skadarskega jezera (Shkodra / Rozafa Castle) ter namestitev v Tirani

Ob 9:45 zapuščamo Ulcinj v smeri proti Skadarskemu jezeru – do albanskega dela jezera oz.do mesta Shkodra. Na poti običajni prizori albanskih vasic in mestec, ki so med seboj povezana z ne prav dobro vzdrževanini cestami. Pogled se ti večkrat ustavi na verigi zasebnih avtopralnic (če jim tako sploh lahko rečem), ponekod na dokaj lepo urejene domove in parcele, nedaleč stran pa spet na skromna ali celo razpadajoča domovanja in nedokončane gradnje. 

Opoldansko sonce prijetno nabija in pomena klime v avtu se še posebej začnemo zavedati, ko ob 11h obtičimo v koloni pred črnogorsko-albansko mejo, ki jo šele ob 12:15 uspemo prevoziti.

Peljemo proti mestu Shkodra ob reki Bune, kjer se pod gradom Rozafa Castle ob 13h ustavimo za prvi dvig gotovine na bankomatu. Občutek, ko držiš v roki “špeh” bankovcev (20.000 albanskih lekov), je prav super, ko pa preračunaš in dobiš tudi potrditveni SMS o dvigu, pa vidiš, da imaš v roki 142 eur.

Ob 13h smo se v Shkodri povzpeli na razvaline gradu Rozafa Castle (parkiraš cca 5 min hoje pred vhodom). Pri plačilu vstopnine (200 lek/os.) smo bili deležni kalkulacije po albansko, saj nam je možakar zaračunal in vzel le 500 lekov (namesto 800) – brez računa oz. vstopnice, seveda. Iz Rozafa Castle je lep razgled na preplet treh rek: Drine, Kiri in Buna, samo Skadarsko jezero vse do Črne gore.

Ob 14h vozimo od Shkodre proti Gjader-ju, kjer nas je Marko popeljal po opuščenem vojaškem letališču. Za njega morda nek globlji pomen, za nas punce pa malce popestritve in simuliranje, da smo v pilotovi kabini:

Sledi vožnja naprej, v smeri proti Shengjiu – Lezhe oz. proti obali, da zadovoljimo Nastjino in Kajino željo po kopanju. Vsem (razen Kaji) se je čeljust rahlo povesila, potem ko smo vozili od pristanišča Shengjiu in kasneje zavili na obalno cesto, ki pravzaprav poteka po plaži.

Končno smo se “zbudili” od dolge vožnje, saj nas je začelo opazno premetavati po sedežih, Marko pa je vztrajno ubiral pot po zaprašeni, umazani in luknjasti cesti. Vse z namenom, da za Kajo in Nastjo najdemo primerno lokacijo za kopanje. Aleluja, meni ni bilo prav nič všeč tu in še Nastji ni bilo do kopanja. V vodiču sem prebrala, da je Shengjiu priljubljeno zatočišče albanskih turistov. No, Kaja se je 1x namočila, nato smo nadaljevali pot proti Tirani.

Ob 18h smo se na poti ustavili na odličnem kosilu. Za slabih 28 eur oz. 3.750 lekov smo dobili 1 predjed, 2 grški solati, 1 pizzo margerito, 1 morsko rižoto, meso v omaki s pomfrijem, 3 Fante in 2 pollitrski vodi). Ugodno. Torej bomo v Albaniji jedli poceni ? 

Ob 19h nastanitev v Tirani – v Hotel Villa Earte. Prijetno presenečenje, saj smo dobili večji apartma z dvema sobama, dnevnim prostorom, kuhinjo, ločenim WC-jem in kopalnico. Hotel kot tak je sicer skrit v manjši uličici, obdan z drugimi stavbami, je pa zato čist, ima prijetno senčno teraso (obloženo s keramiko) in je odlično izhodišče za ogled glavnih znamenitosti mesta. 

23.7.2013: Tirana (hiter ogled mesta) in 5-dneva namestitev v Radthime (Vlore)

Tirane si nismo podrobneje ogledali. Naredili smo le nekaj posnetkov na osrednjem trgu blizu opere, v jutro pa smo šli še do sosednje tržnice, nedaleč stran od hotela.

Polno prodajalcev, ki na skromno urejenih stojnicah, pa tudi na vsakem “pasjem vogalu” prodajajo svoje izdelke, pa naj bo to 5 litrov mleka v plastenki in nekaj čebule, cela gajbica sadja ali na platnu (na tleh!!) razstavljena paleta zelenjave. Če odmisliš umazanijo in skromno urejeno tržnico, je sadje in zelenjava pravzaprav zelo lepo in barvito, pa vendar smo se kar hitro vrnili do avta in odpeljali naprej, v smeri Elbasan – Rrogozhine – Lushnje.

Popestritev dneva pa nam je bil še pripetljaj, ko smo ob cesti opazili policaja, kako vneto maha s svojo liziko. Človek bi pričakoval, da bo stegnil roko, ne pa da bo z njo vihtel pred sabo, kot da bi želel zanetiti ogenj. Skratka, vozili smo 78km/h (omejitev 50 km/h) in dobili kazen 50 eur. Dobrovoljno nam je policaj obračunal 50% popust, kar je v tistem trenutku in po njegovem naprednem znanju matematike zneslo 20 eur, te pa si je očitno lepo “zabasal” v svoj žep. Nobenega potrdila o plačilu, samo še pozdrav. Si je pač vzel svoj dnevni del plače 🙂 Ob 15h nastanitev v Grand Hotel Vlore 3*, ki smo ga z lahkoto našli, saj leži ob eni in edini obalni cesti, v vasici Radthime, cca 15 km južno iz mesta Vlore.

24.7.2013: Grand Hotel Vlore (čofotanje v morju, poležavanje “na polno” in čudoviti sončni zahodi)

Gre za prikupen obalni hotelčič, ki se ponaša:

• s tremi plažami, ki so manjše in očitno umetno urejene, ležalniki in sečniki pa brezplačno za goste hotela,
• s teraso, ki sega v morje in deluje, kot da bi preuredili pomol, ki je morda bil nekoč na tem mestu,
• z lego, ki ti vsak večer pričara čudovite sončne zahode, da bi jih kar naprej fotografirala:

Manj pohval pa si zaslužijo fantje, ki strežejo v hotelski restavraciji. Saj ne, da bi bili arogantni in ne prijazni, vendar vsi so mi delovali bolj kot praktikanti in več kot očitno jim manjka neka organiziranost in hitrost postrežbe. Kljub temu, da jih je bilo kar precej, smo na kakšno stvar čakali neprimerno dolgo (smo sicer potrpežljivi gostje :-).  No, pa tudi zajtrki niso bili kak presežek (naročilo poberejo pri mizi).

25.7.2013: Obisk mesta Vlore in vzpon na Kuzum Babo

Dopoldan kopanje na hotelski plaži, pozno popoldan obisk mesta Vlore oz. Kuzum Baba Hill. Gre za hrib, do vrha katerega vodi 235 kamnitih stopnic (zasluga Nastji za štetje :-), nekatere od njih že nevarno razpadajoče, tako da previdnost ni odveč. Na vrhu se ti ponudi čudovit razgled na mesto Vlore in morje, “naškljocala” pa sem seveda tudi nekaj fotografij sončnega zahoda. Na voljo je tudi restavracija, vendar smo to misel opustili, pa tudi sicer bi bila pot navzdol po stopnicah malce težavna v temi (nisem opazila posebne razsvetljave).

26.7.2013: Da potešimo svojo lakoto tudi z albanskim “mc’ donaldsom”

Albanci našega dobro poznanega Mc’ Donaldsa nimajo, zato pa kaj dosti ne zaostajajo za njim s svojim Kolonat-om. Bolje rečeno “posnemajo”, saj je CGP njihovih označb, ambienta in tudi embalaže dober približek Mc’Donaldsu. Zato pa pri okusu še vedno nekaj manjka 🙂 

Cena ? Za slabih 10 eur oz. 1.500 lekov smo dobili 2 Happy Kids menuja, 2 x pito (podobno tortilji z mesno zelenjavnim nadevom) in pijača za 4.

27.7.2013: Zadnji dan – Vlore in poslovilni večer v družbi albanske družine

Še zadnji dan izležavanja in kopanja na plaži Grand Hotela Radthime, zvečer pa pozno v noč “poslovilno” druženje z albansko družino, sicer živečo v Angliji (Tim in Nataša). Precej zgovoren možak, ki si je uspel življenje urediti v Angliji, v kraju Middlesbrough, nedaleč stran iz Londona. In kot pravi sam, ima rodno deželo (Albanijo) povsem dovolj 1x letno, ko z družino pripotuje z avtom iz Anglije v Albanijo za čas 1 meseca. Češ, da imajo tam več kot komfortno življenje (lastni posel, hiša, prijatelje).

In prav to naše “zbližanje” je verjetno tudi pripomoglo k temu, da smo preko Tima dobili nazaj pozabljene potne liste. V nadaljevanju …

28.7.2013: Dinamična vožnja po serpentinasti cesti Vlore – Saranda, pozabljeni potni listi in ogled soteske iz knjige rekordov

Ob 9h zapuščamo Grand Hotel (Vlore) v kraju Radthime – v smeri proti Sarandi. Peljemo po serpentinasti cesti v hrib, vse do višine 1.000 m.n.v., kjer se presenetljivo nahaja kar nekaj “nobl” restavracij, pa tudi hotelov (čeprav stran od morja in obalnih letovišč). Na vrhu teh brd se ti ponudi čudovit razgled na turkizno modro morje (verjetno kraj Dhermi), ob cesti pa nemalo prodajalcev medu in drugih podobnih izdelkov. Pa seveda ne zamudimo tudi bunkerjev, ki ležijo skriti med grmovjem ali dokaj blizu ceste (nekdanja obramba pred Grki).

Po 1h in 30 min vožnje, ko upamo, da bo vendarle konec ovinkov, serpentin in dih jemajočih “pogledov navzdol”, nas predrami telefonski klic. Tim (angleški albanec, s katerim smo se dan poprej družili ob hrani in pijači) nam sporoči, da smo pozabili v hotelu potne liste). Kaj drugega kot, da obrnemo in se podamo spet v ovinke 🙂 Prijazno pa se je Tim s hotelirjem odpravil z avtom v našo smer, tako da nam je “prihranil” polovico poti (45 min).  

Ob 14h prihod v Gjirokaster, kjer smo se ustavili na kosilu, si na hitro ogledali grad in naselje his, ki so brez kakšnega reda in s svojsteno arhitekturo posejane vzdolž vzpetine – pod gradom.

Ob 16:30 prispemo na albansko-grško mejo, potem pa smer za Vikos Gorge, na ogled svetovno znane soteske. Za izhodišče smo si izbrali prijetno kamnito mestece Monodendri, kjer smo tudi prenočili v istoimenskem hotelu, opremljen prav zares zelo okusno in na moje navdušenje – vse v kamnitem stilu (tudi podest, na katerem so uredili posteljo).

Do ogleda soteske Vikos Gorge vodijo smerokazi, kjer na parkirnem mestu pustiš avto. Potem pa se do razgledne točke sprehodiš po cca 700m urejeni, s kamenjem tlakovani potki. Kaj kmalu se ti že od daleč ponudi razgled na mogočno sotesko, ki v globino meri kar 900m, kot taka pa je vpisana tudi v Guinessovo knjigo rekordov 1997. Smo pa se zapeljali do še enega izhodišča za ogled soteske (Vikos Oxia).

29.7.2013: V znamenju kamnov (Stone Forest, Stone Bridges, stone villages)

Ob 10h po grškem času (+1) zapuščamo Monodendri s še vedno prisotnim vtisom veličastne soteske Vikos Gorge. Tudi s Hotelom Monodendri smo bili zelo zadovoljni. Sledil je postanek za še eno razledno točko na sotesko (Vikos Gorge / Oxios), do kamor prispeš, če se od hotela Monodendri zapelješ še nekaj minut naprej. Od parkirišča do razgledne točke je tu tokrat le cca 200 m sprehajalne poti, ki pa deluje bistveno bolj nevarno. Priznam, da me je kar malce zmrazilo ob misli, da na tem mestu narediš napačen korak. Potka namreč ob prepadu, ki seva v globino, ni zavarovana, je pa dovolj prostora za nemoteno hojo “en za drugim”. Upam le, da niso tu končali življenje vsi tisti, katerih imena so na kamnih zapisana na opaženem spominskem obeležju. Je pa tako, da v teh gorskih krajih živijo tudi medvedi, kar priča informativna tabla. In predstavljajte si mojo najstarejšo hčer, z odličnim posluhom za posnemanje živali, kako se me je privoščila, ko sem morala “iti na minus” tam nekam za prvim grmovjem 🙂 

Na poti nazaj smo opazili tudi zanimive skale usedlinastih oblik (primerek sedimentnih kamnin). Sodeč po tabli, je to “kamniti gozd” oz. t.i. Stone Forest. Marko nam je začrtal še en postanek, zato smo krenili v smer Monodendri – Kipoi. Zanimivih stvari se kar vrsti v teh krajih in vse kaže, da kamen tu prevladuje – bodisi kot čudo narave bodisi kot človeška mojstrovina.

Opazili smo namreč kar nekaj kamnitih mostičkov, katerih postavitev se je verjetno krila iz EU sredstev. Vsak od mostov je po svoje unikaten, njihova edinstvenost pa pride do izraza prav zaradi same umestitve v neokrnjeno naravo gozda, obdanega z gorovjem. Poseben veličasten nasploh pa je Kokori’s Stone Bridge, ki kraljuje na tem področju (Bridges of Zagori).

Naj poudarim, da vse to, kar opisujem, ne leži “na dlani”, ampak se je treba za vsako stvar kar malce zapeljati, četudi tudi po osamljenih gorskih poteh. Zraven sodi tudi kakšen kiks, pa obračanje in ponovno iskanje…za vztrajne torej, ki se ne razburjajo na pomanjkljive lokalne označbe.

Ob 15h je gorovje Pindus (mislim da ???) že daleč za nami in že vozimo po vzhodni obvoznici mesta Thessaloniki, v smeri proti obali (Nea Moudania), do katere je še 50km. Za nekajdnevno namestitev ob obali smo si izbrali sredinski palec Halkidiki-jev, samo iskanje hotela ali kampa pa se je razvleklo v pozno popoldanske ure. Potem, ko smo obvozili že polovico tega “sredinca”, t.i. polotoka Sithonia, smo v kraju Kalamitsi naleteli na fajn kamp – Thalatta Kalamitsi Village Camp (www.thalattacamp.gr), kjer smo se nastanili za 4 dni.

30.7.2013: Kampiranje v naključno odkritem Thalatta Kalamitski Village Camp

Gre za sicer večji kamp ob lepi, dolgi prodnati plaži, kjer so (za simbolično naročilo pijače v znesku 5 eur, plastenka 1l vode  zastonj) na voljo tudi ležalniki in senčniki. Kamp so postavili leta 2006 in danes nudi vse, kar potrebuješ v času kampiranja. Kamp ponuja možnost raznovrstne namestitve, med katerimi izstopajo lesene hiške in manjši bungalovi, ki pa jih je treba predhodno rezervirati. Sanitarije so čiste, sodobno opremljene in predvsem več kot zadoščajo kapaciteti kampa.

Posebnost je morda še bazen znotraj kampa, bolj v veselje otrok in vseh, ki se želijo umakniti čez dan iz plaže. Pa tu je še mini club, izposoja koles, vodni športi ipd. Ni da ni.

Lokacijo za naš šotor smo dobili na odličnem mestu (le 15m do sanitarij in 30m do plaže) in tudi niso komplicirali na recepciji, ko smo naknadno zaprosili za menjavo s sosednjo parcelo. Sledilo je večerno kopanje “pod zvezdami” in prva nočitev.

31.7.2013: “Fake” rojstnodnevna tortica in dekletov projekt s svečkami.

Plaža, morje in počitek, da je že prav “naporno” :-). Vsekakor nekaj, kar nam ne leži kaj dosti dolgo. Dekleti sta že prvi dan odkrili svoj skrivni kotiček med skalami, ki pa so ga kaj kmalu zasedli drugi otroci.

Zvečer pa majčkeno presenečenje ob praznovanju Markotovega rojstnega dne, pri čemer smo dekleta imele pravo tajno tihotapljenje vsega potrebnega med šotori. 

01.08.2013: Med divjimi valovi in mini club….

Dan poprej sem omenila, kako super je plavati v mirni vodi, tokrat pa se je morje razburkalo in ustvarilo valove, ki še zdaleč niso bili nedolžni. Sem okusila na svoji koži, ko me je dobesedno zabrisalo na obalo 🙂

Večer sva s Kajo preživeli v mini clubu, na ustvarjalni delavnici, kjer sva otrokom in mentoricam sprva sledili kot črni ovčki, ker nisva razumeli ničesar, na koncu pa sva izdelek (okvir za sliko) naredili med prvimi 🙂

02.08.2013: Še zadnji del “sredinca” mimo lepih plaž do Ierissos-a

Podiranje šotora in pospravljanje vsega potrebnega ti vzame nekaj časa, tako da odhod iz kampa Thalatta šele ob 11:30. Prevozimo še zadnji del sredinskega palca Halkidikjev (Sithonia), na katerem po zemljevidu preštejem 26 označenih kampov (morda jih je še več).

Na poti proti Ierissos-u obvezen postanek za fotografiranje nekaj zares lepih plaž (področje Panagias Bay proti kraju Pirgadikia).

Nato smer Gomati – Xiropotamo – Tripiti, od tu pa mimo le nekaj plaž in manjših pristanišč. Pravzaprav mi ta področje ni deloval preveč turistično razvit. Drugače je, ko se bližamo Ouranopoliju, kjer smo se (pred nastanitvijo v Ierissos-u) želeli pozanimati o izletu z ladjico na Mount Athos. Itak je bilo to le 15 min dodatne vožnje (Ouranopoli – Ierissos).

Ob 14:30 prihod v Ierissos in nastanitev v Hotelu Markos (http://www.hotelmarkos.gr ), odlična večerja nedaleč stran ob obali in popadanje po posteljah (tokrat zapasal TV, internet in klima).

03.08.2013: Izlet z ladjico do menihov

Po zajtrku odhod v 10 min oddaljeno mesto Ouranopoli, kjer smo se že dan poprej pozanimali za izlet z ladjico na ogled polotoka Athos (Mount Athos – sveta gora). Tu sodobne civilizacije ni. Polotok je svoja (meniška) republika, ki jo s svojo poselitvijo že več kot 1000 let tvorijo le menihi. Polotok je danesposeljen z več kot 1.500 menihi, živečimi v 20-ih samostanih (nekoč 40 samostanov in 40.000 menihov).

Ladja Captain Fotis (Athos Cruises) vozi 2x dnevno vzdolž obale polotoka. Vožnja traja 3h, ki jih lahko nameniš za opazovanje obale in obalnih samostanov ali pa za posedanje v notranjem prostoru z barom in z mini trgovinico. Celo na masažni stol, LCD televizor in udobne fotelje niso pozabili.

Na ladji te lepo sprejme možak v neki folkorni opremi (na sliki desno – ko me je pohopsal za fotografijo, ki sem jo potem kar kupila…. za spomin :-).

Vožnja se malce vleče oz. postane zanimiva šele, ko se “razkrijejo” na obali prvi samostani, tako da kakšna dodatna popestritev na ladji (predvsem na poti nazaj) ne bi bila odveč. Morda bi nam zavrteli lahko tudi kak film o življenju menihov ali pa bi nam eden od njih “s prve roke” predstavil njihovo življenje na tem polotoku. Semkaj namreč moški lahko vstopijo samo s posebnim dovoljenjem, ženskam pa je to strogo prepovedano. 

04.08.2013: Iskanje dobro skritih “Vivara Waterfalls”

Po zajtrku Markotov predlog, da se odpeljemo na ogled slapov Vivaro (cca 1h stran), za katere pa smo tekom poti ugotovili, da so dobro skriti. Zaradi skromnih smerokazov, smo imeli kar nekaj vožnje po razrukanih gozdnih poteh. Prva gozdna cesta, za katero smo mislili da vodi do cilja, je bila zares slaba. Na enem mestu je skozi cesto šel celo manjši potoček, ki je nakazoval na to, da lahko lepo obtičimo v njem, če bi zarili z avtom vanj, ali pa tudi ne. Zaradi tega smo avto sprva pustili in šli peš naprej, ker pa hoje po cesti kar ni bilo konca v neznosni vročini, se je Marko odločil, da gre po avto in poskusi zapeljati čez potoček. Punci smo čakali 15 min in ob hrupu motorja smo ga bile zelo vesele, …skoraj tako kot želvice, ki so jo punce pri taistem potočku že prej našle ob robu ceste.

Sledila je vožnja še po drugi cesti (nov odcep) in v 3. poskusu smo vendarle odkrili ”The Waterfalls of Vivara”, blizu Olympiade.  V bistvu gre za 2 slapova, ki ležita nekaj minut hoje narazen. Z avtom se lahko pripelješ navzdol po gozdni poti čisto do informativne table, potem pa greš desno peš do prvega slapa in nazaj do table,  nato pa še levo do drugega slapa, ki je malce manjši. Dostop do vode, v katero se zliva slap, je malce otežen in je tukaj nekaj plezanja med skalami, vendar ni krize.

05.08.2013: Slovo od grškega morja in naskok Bolgarije

Po zajtrku odhod in na nek način “slovo” od grškega morja, saj nam naša kalkulacija poti in razpoložljivega časa narekuje, da sedaj dneve namenimo za smer proti proti domu. Odločitev je padla, da Slovenijo dosežemo preko Bolgarije in Srbije.

Tako torej ubiramo 2.600 km do sedaj prevožene poti. Potem ko smo ob 9:30 zapustili Ieronissos (Hotel Markos), smo opoldne že dosegli grško-bolgarsko mejo v smeri proti Sofiji.

Na lakoto nas ob 13h prva opozori Kaja (9), pa smo se dogovorili, da še malce podaljšamo, kar se je izkazalo za dobro odločitev v nadaljevanju potu. V kraju Rila smo namreč po naključju naleteli na restavracijo Valdis, ki je locirana ob prijetnem potočku. Voda se tu steka po zanimivo razporejenih skalah, kot da bi nekdo vsaki od njih načrtno zarisal točno določeno lokacijo. In pravzaprav se vidi, da so teraso restavracije domiselno zabetonirali s kamenjem, da se vse skupaj lepo zliva z okoljem.

Na naše prijetno presenečenje smo že ob prihodu opazili mini hiške. V svoji ponudbi imajo 4 objekte (hišice) po 5 enot, torej 20 bungalovov (spalni del in WC s tušem). In glede na navdušenje deklet, je padla odločitev, da tu 1x prenočimo.

Z Markotom sva si ob tej priliki sama šla ogledat še zanimiv samostan Rila Monastery, ki se nahaja 15 km stran. Za ogled samostana od zunaj ni bilo potrebno plačati, me pa je možakar pri vhodu napotil nazaj, češ da ne smem imeti razkritih ramen in nog.  Na srečo sem imela v avtu še vso prtljago in sem se hitro preoblekla v dolge hlače. Samostan je zelo lep, ves čar pa mu brez dvoma daje bogata poslikava pročelja in zanimiva arhitektura. Vsekakor veliko priložnosti za nekaj lepih fotoposnetkov.

06.08.2013: Ogled najbolj vročega gejzirja na Balkanu in obisk bolgarske prestolnice

Ob 9:15 smo po zajtrku v Hotelu in restavraciji Valdis (Rila), krenili naprej in se ustavili med potjo v kraju Sapareva Banya za ogled najbolj vročega gejzirja na Balkanu, ki se nahaja sredi manjšega parka v samem mestu. Že od daleč se opazi para, ki se dviga v zrak, vode pa bolje, da se ne dotikaš 🙂

Več na: http://www.saparevabanya.org 

Ob 11h prispemo v Sofijo za 2-urni sprehod po mestu in obisk Starbucks Coffe (internet, kava). Zlo pasal ‘ 🙂

Iz turističnega zemljevida, ki sem ga kupila v mestu, sem predlagala, da se zapeljemo malce ven iz mesta, cca 40 km stran, proti kraju Svoge (naselje Tserovo) za ogled malo nenavadne gmote skalovja t.i. “The Natural Rock Phenomenon, Dzhuglata”.

Ta se nahaja na manši vzpetini ob železniški progi v samem naselju. Kot da bi ravnokar iz vesolja padla na to mesto, namesto nekje v gozdu.

Ob 16h smo že na cesti proti kraju Dragoman, tako da smo ob 17h že na bolgarsko-srbski meji.

V večernih urah prispemo v Niš, kjer smo šli najprej nekaj pojest. Priklop na Wifi Free nam je omogočil takojšno rezervacijo v Hotelu Garni, kjer smo dobili zelo lep dvosobni apartma s kuhinjo nišo. Pri zajtrku sicer dobili vsi omlete, vendar so bili pripravljeni puncam postreči še kaj drugega. Imajo pa menda odlično slaščičarno.

07.08.2013: Lobanje, aqua parka in Beograd “by night”

Niš smo zapustili ob 10:30 in si ob odhodu iz mesta ogledali še Skull Tower. Objekt, ki so ga zgradili turki po bitki na Čegarju leta 1809 – kot opozorilo srbom. Shrljivo, da so zadevo zgradili iz več kot 900 lobanj.

Na AC proti Beogradu smo skrenili v smer za kraj Arandjelovac, da dekletom ponudiva še malce vodnih radosti, potem ko je morje že pošteno za nami. Aquapark – Bukovička banja; http://www.aquapark-izvor.com) so predvsem tobogani, saj v poletni gužvi, na katero smo naleteli na plavanje v bazenu lahko kar pozabiš. Je pa cena vstopnice ugodna (za družinsko smo dali 1.850 dinarjev oz. 16 eur).

3-4 urno tobogankanje in namakanje nam je bilo ravno dovolj, tako da smo ob 18:45 krenili proti Beogradu, kjer smo se nastanili v Hostlu Vertigu (predmestje). V večernih urah smo se zapeljali do mesta in se sprehodili po ulici Kneza Mihajlova, kjer je začutiti pravi utrip mesta. Polno sprehajalcev in tistih, ki posedajo po lokalih stranskih uličic. Popestritev pa so tudi raznorazni ulični umetniki, prodajalci in animatorji. Na skrajnem koncu ulice Kneza Mihajlova smo naleteli na restavracijo VAPIANO (www.vapiano.rs), ki nas je presenetila s ponudbo hrane, načinom postrežbe (sam svoj mojster) in plačilom (naročila se zapisujejo na kartico, plačaš ob odhodu). Restavracija v osnovi nudi pizze in paste, pa tudi juhe, solate in slaščice. Posebej za otroke se trudijo na svoj način. Vsaj pri pripravi Kajine pizze so bili zelo kreativni – medvedek “pizza” je bila slastna 🙂

Vsekakor odlična kulinarična izbira v starem delu Beograda.

08.08.2013: Beograd in “via home”

Beograd je lepo mesto. V svojem starem delu (Stari grad) nudi obiskovalcu jedro glavnih znamenitosti. Vsaj mi smo si izbrali ta del mesta, kar je verjetno najbolj primerno za nekoga, ki pride prvič v Beograd. Grad Kalemegdan, na katerega smo se najprej povzpeli iz njegova JV dela, obkroža presenetljivo velik park (Kalemegdanski park), v katerem se nahaja tudi zoološki park in vojaški muzej. Pogled iz gradu na samo mesto in sotočje Save in Donave je čudovit.

Park Tašmajdan je vreden postanka za ogled cerkve sv. Marka.

Sledi vožnja čez Most na Adi (slovenski arhitekturni prispevek Beogradu)  do umetnega Savskega jezera oz. do Ada Ciganlija. Še kosilo v restavraciji “Jezero”, v kateri sem jedla izvrstno “piletino na šumajdinski način” in odhod proti domu.

Ob dovozu na domače dvorišče nam je števec pokazal 4.087 prevoženih kilometrov, kar pomeni v poprečju slabih 200 prevoženih km / dan.