- Čas potovanja: 7.-23.7.2008
- Postanki:
FRANCIJA: L’Alpe d’Huez (cestni predel Tour de France 08′), Le Pont Du Gard, Beziers (Canal du Midi), Oroloune Ste Marie
ŠPANIJA: Valencija (Cintat de les Arts i de les Cienses), Cullera (Playa de Olivos), Ossa de Montiel (Camping Los Batanes, Parque Natural de las Lagunas de Ruidera), San Sebastian, puščavska Navarra , Bilbao (Museo Guggenheim)
PORTUGALSKA: Tavira (Tavira Garden, Pedras da Rei, Ilha de Tavira) – nastanitev 1 teden, Aqualand v kraju Alcantariha, Salamanca
Na kratko o potovanju:
Zanimivo, točno pred 10 leti in ponovno v mesecu juliju (4.7.1998) sva se z Markotom skupaj s še dvema prijateljema, odpravila na Portugalsko, s ciljem obiskati mednarodno razstavo Expo 98′, na katerem je nastopila tudi Slovenija. Naključje je hotelo, da sva se letos, po 10-letih odločila za ponovni obisk najbolj zahodne evropske države, tokrat v družbi najinih dveh hčerk, ki sta dolgo pot prestali brez težav. Tokratni namen ni bil obisk Portugalskih mest in pokrajin, pač pa le nastanitev v mestu Tavira (cca 35 km od špansko-portugalske meje) in zato bolj potepanje po Franciji in Španiji. Tako smo prevozili 6524 km, obiskali 4 države in se ustavili na več kot 15 lokacijah. Čudovito vreme, spanje v hotelih, apartmaju in kampiranje ter kopanje v enem največjih evropskih vodnih parkov Aqualand, je predstavljalo zanimivo popotniško izkušnjo. Tudi Nastja in Kaja sta potrpežljivo prenašali vse prevožene kilometre, morda že zaradi tega, ker dan ni bil enak dnevu in sta vsako jutro z radovednostjo začeli “kam pa danes?”
Opis poti po dnevih:
TOREK, 8.7.2008 odhod ob 5:30
V zgodnjih jutranjih urah smo se odpravili na našo dopustniško pot, s ciljem Tavira (Algarve, Portugalska), kjer bi se morali ustaviti 12.7. zaradi že vnaprej rezerviranega apartamaja (Tavira Garden). Torej so nam ostali 4 dnevi za vožnjo do Portugalske, v plan katerih smo vključili tudi nekaj postankov na poti. Prve kilometre smo nabirali na relaciji Trst-Benetke-Verona-Milano-Torino. Na Markotovo željo smo se namenili v gorski predel, kjer bo nekaj cestnih odsekov predstavljalo v naslednjih dneh izziv za kolesarje Tour de France. Vožnja po vijugastih cestah proti vrhu gorovja L’Alpe d’Huez (1860m) mi je sprva delovala malce “odveč”, pa se je izkazalo da se je splačalo prevoziti vse tiste ovinke, si z vrha ogledati hribovje, srečati nemalo vztrajnih kolesarjev, ki preizkušajo svoje zmogljivosti po tistih groznih klancih navzgor in doživeti idilo gorovja, ki pozimi verjetno privabi množice smučarjev. Veliko prenočitvenih zmogljivosti za slednje pa so tudi dober dokaz, da je tu pozimi res polno ljudi.. Nenazadnje smo z obiskom L’Alpe d’Huez izpolnili Markotov namen, da malce pod vrhom s čopičem in posebno barvo (ki je verjetno kar dovolj trajna :-)) napiše cestni grafit: GPS-RACE.COM. No Comment !!! Ob 18:30 smo se odpravili v smeri proti Grenoblu in ob 20:30 prispeli v kraj Romans, kjer smo se nastanili v žal zares skromnem hotelu Formula F1 in povečerjali v okoliški restavraciji v samem mestecu Cafe Teater.
SREDA, 9.7.2008
Nadaljujemo pot proti kraju Valence in Orange, ob 11:40 pa smo se ustavili in si ogledali aquaviadukt Le Pont Du Gard, ki nosi bogato zgodovinsko in kulturno vrednost, UNESCO pa ga tudi uvršča na seznam svetovne kulturne dediščine. Gradnja tega objekta se je začela leta 19 pr.n.št.z namenom pretoka reke iz njenega izvira do ciljnih krajev, daleč naokoli, kjer so se na ta način oskrbovali z vodo. Akvadukt velja za najvišjega izmed Romanskih akvaduktov in meri v višino 48m. Sistem podzemeljskega kanala, mostov in tunelov je bil zasnovan tako, da je akvadukt dosegel zmogljivost prenosa 20 milijonov litrov dnevno in oskrboval z vodo okoliške kraje v razdalji do 50 km. Ob 15:15 smo prispeli v Montpellier, nato v kraj Beziers na jugu Francije, kjer smo si ogledali zanimiv 240 km dolg vodni kanal (Canal du Midi) s posebnim sistemom za uravnavanje vodne gladine, s pomočjo katerega omogočijo rečnim ladjam plovbo “v hrib”, povedano bolj po domače :-). Sicer pa ta kanal skupaj s Canalom de Garonne povezuje Atlantik s Sredozemskim morjem, kar predstavlja tudi osnovni namen njegove izgradnje. Canal du Midi ali Canal des Deux Mers (“kanal dveh morij) ima pri kraju Beziers, kjer smo se ustavili, 7 t.i. “vodnih zapornic”, ki jih izmenično odpirajo in zapirajo in tako dosežejo ustrezen pretok vode. S tem omogočijo višino vodne gladine, ki zadostujejo ladjam (ujetim med dvema vodnima zapornicama), da splujejo lahko naprej.
V večernih urah smo prečkali francosko-špansko mejo in se odpeljali po cesti AP7 in A2 v smeri proti Gironi ter Barceloni. Proti večeru smo začeli iskati prenočišče, vendar smo se tega lotili malce prepozno. Ker nismo našli primernega hotela, smo bili primorani nekje v bližini Valencie prespati noč v avtu, del noči pa tudi zunaj na parkiršču. Mali dve sta brez težav prespali na zadnjih sedežih, midva z Markotom pa sva se sredi noči le odločila da napihneva zračno blazino in tistih nekaj ur do jutra normalno prespiva “leže”. Nekako je šlo, seveda pa sva si verjetno vsak pri sebi rekla, da takole pa ne bomo več prakticirali, dokler smo na poti.
ČETRTEK, 10.7.2008
Jutro ob 8:40. Noč po “cigansko” je za nami in nadaljujemo vožnjo s planom, da se ustavimo za ogled futurističnega objekta Cintat de les Arts i de les Cienses v Valenciji, ki sem ga zasledila v vodiču, omenili pa so nam ga tudi Markotovi starši, ki so se lani potepali po Španiji in zatrdili da je vreden ogleda. Objekt deluje res moderno in arhitekturno nenavadno. Sestavlja ga 5 ogromnih poslopij, lociranih v Riu Turia Gardens. Kot da vse skupaj še ni dovolj veliko, v tem času (julij 2008) gradijo še nove dele objekta in urejajo okolico. Trenutno Cintat de les Arts i de les Cienses obsega koncertno dvorano z gledališčem na prostem, auditorij z IMAX kinomatografom, planetarij, muzej znanosti, parkirno hišo ter akvarij Oceanografic, ki je zasnovan kot serija lagun in paviljonov, povezanih med seboj z mostovi in tuneli. Ker si na naši poti nismo smeli dovoliti predolgih postankov z ogledi, smo se le sprehodili naokoli objekta in naredili nekaj posnetkov, ki so dovolj zgovorni o mogočnosti tega ambienta.
Ura je 9:55 in zapuščamo Valencio v smeri proti kraju Cullera, kjer sta mali dve končno dočakali prvo kopanje na naši poti – na peščeni plaži Playa de Olivos. Jih moram ob tej priliki pohvaliti, da sta res bili pridni in lepo prenašali pot. Sem pa tja sem poskrbela za kakšno razvedrilo, kot na primer da se usedem zadaj k njima in opazujemo okolico, se igramo besedne igre, se malce požgečkamo, ali pa sta se zamotili sami z risanjem in gledanjem risank, ki jih je očka naložil na MAC-a. Zelo dobrodošlo pa sta bili tudi dve novi ustvarjalni igri, ki jima jih vse do odhoda nisem pokazala.
Ob 12:45 zapuščamo Cullero v smeri avtoceste A7 in A31 proti kraju Albacete, kamor smo sestradani prispeli ob 15:30. Žal smo kmalu ugotovili, da imajo Španci ob tej uri njihove “casas” zaprte. Sicer velja, da večino gostinskih lokalov španci zaprejo 1x na teden, nekatere pa le ob določenih urah v dnevu (za čas kosila, na primer) in jih odprejo ponovno ob 17h. Edina rešitev nam je bil Burger King, do katerega nas je napotila prijazna gospa, ki je ob omembi “pizza” in “restaurant” ugotovila, da iščemo hrano. Angleščina mi žal ni bila v pomoč. Marko se je uspel v samem centru Albacete priklopiti na internet in tako našel lokacijo kampa, kot predlog naslednjega postanka – cca 1h vožnje stran od Albacente, v mestu Ossa de Montiel. Kamp (Camping Los Batanes, Parque Natural de las Lagunas de Ruidera) je deloval urejeno in čisto, zaradi samega navdušenja Nastje in Kaje, ki je za njiju bilo to zares prvo kampiranje (za Nastjo drugo), pa smo se odločili da ostanemo 2 noči.
PETEK, 11.7.2008
Noč je bila hladnejša kot sem pričakovala in za spanje v šotoru bi nam prav prišla še kakšna odeja. No, dolgi rokavi in hlače so zadostovali. Ta dan smo izkoristili za kopanje v bazenu kampa in počivanje. Nastja in Kaja sta bili res veseli. Vsak dan jima je bil nekaj posebnega in drugačnega, in ob pričakovanju kaj nam bo prinesel naslednji dan, sta se veselili že kar “na rezervo”.
SOBOTA, 12.7.2008
Sobota – dan “D”, ko naj bi prispeli na naš cilj in se prijavili na recepciji apartmajskega naselja Tavira Garden. Seveda smo se nahajali še v Španiji, zato smo pospravili šotor in vse ostalo do 9;30h, tako da smo ob 9:50 (po plačilu kampa v višini 62,80 EUR/2 nočitvi) odpeljali in zapustili kamp Los Batanes. Za nami je že 2.426 km (iz Trzina), pred nami pa še cca 660 km oz. 6 do 7 ur vožnje.
Peljemo proti kraju Manzanares ter tako vstopamo v regijsko področje Andaluzije (J-Španija), ki sicer zajema kraje Huelva, Cadiz, Malaga, Gibraltar, Sevilla, Cordoba, Granada, Jaen in Almeria. Pokrajina ob avtocesti A4 (Manzanares-Cordoba), po kateri smo se približevali kraju Sevilla, je delovala precej pusto, vendar je bilo kljub temu opaziti, da so španski kmetovalci tudi tu izkoristili uporabne predele zemlje za razne nasade. Tudi sicer smo med vožnjo, predvsem med Cordobo in Sevillo, opazili skrbno urejena in obsežna polja oz. nasade oljk ter množico vetrnic in tudi nekaj t.i. “windmills” (hiške z nameščenimi vetrnimi krili), ki so locirani z namenom oskrbe z energijo – predvsem v pokrajinah, kjer je malo tekoče vode, vendar zato dovolj močnih vetrov (osrednja Španija predvsem).
Ura je 16:00. Vozimo se po cesti A-49 proti Huelvi in se približujemo špansko-portugalski meji. Do končnega cilja nas loči še cca 120 km. Ob cca 17h smo prispeli v okoliš Tavire. V Microsoft Auto Route smo skušali vnesti naslov apartmaja, pa se je izkazalo, da ga ne prepozna. Poskušali smo poizvedbo z delnim nazivom ulice in upali, da nas Route Planner vodi v pravo smer. Po 45 minutah vožnje naokoli smo točno ob 18:05 le prispeli v Taviro Garden – apartmajsko naselje, 5 min za tem ko so v recepciji zaključili z obratovanjem. Na voljo smo imeli GSM gospoda, ki naj bi ga poklicali če prispemo po 18h uri ali v primeru, če ne bi našli. Gospod se je hitro javil in rekel samo “Hi ! Turn around – I am behind you” …in res je stal za nami cca 30 m in nas že prej slučajno opazil, ko smo parkirali pred recepcijo. Dobili smo ključe apartmaja in vsaj jaz sem bila prijetno presenečena ob vstopu v stanovanje – prijetno opremljeno in urejeno ter z vso opremo, ki nudi komfort enak domu (klima, pralni in pomivalni stroj, mikrovalovka, aparat za toast, pečica, hladilnik, sesalec, likalnik, ločena spalnica, dnevni prostor z usnjeno sedežno garnituro (ležišče za mali dve), TV..celo mobilni radiator). Vse skupaj za 644 EUR/teden; vključeno 2x sveže brisače.
Zvečer smo si hoteli vzeti čas za hiter prvi ogled mesta Tavire, vendar smo se kaj kmalu ustavili na Praca de Republika, kjer so na ta dan imeli folkolrni nastop in gostovanje švedskega žonglerja z žogami in keglji, ki je zabaval vse navzoče. Sem pa v kasnejših dneh po vožnji skozi mestece kaj hitro dobila prvi vtis o mestu Tavira, ki premore menda skoraj 30 cerkva. Tavira je sicer na nek način prikupno mestece. Hišice (predvsem ob reki) so grajene predvsem v mavrskem slogu s prevladujočo belino fasad. Škoda, da se mestece ne more ponašati z direktno povezavo na plažo, kot to velja za druga obmorska letovišča. Tavira leži na obeh bregovih reke Gilao in je povezana z mostom Romanskega izvora (posebej za avtomobile in posebej za pešce). Ob mestu – proti obali je precej močvirnatih in blatnih področij, ponekod tudi soline, tako da je do plaž, primernih za kopanje cca 2-3 km daleč.
NEDELJA, 13.7.2008
Udobno prespana prva noč v Tavira Garden nas je dodobra okrepila za nove dogodivščine – med prvimi seveda za kopanje (na zahtevo Nastje in Kaje). Naj povem, da Tavira Garden sicer ni lokacija, ki bi imela blizu svojo plažo, zato za dostop do obale (Tavirina plaža je cca 2km oddaljena) potrebuješ prevoz z avtom, kar v našem primeru sploh ni bila ovira seveda). Ta dan smo se odločili za kopanje na plaži Pedras da Rei, 5 km jugo-zahodno od Tavire. Zaradi močvirnatega in blatnega predela, se do te plaže dostopa lahko peš (cca 1-2 km) oziroma s turističnim vlakcem, ki stane v eno smer 1 EUR. Malce te mine pogled na blatno in močvirnato pokrajino, ko se pelješ z vlakcem, vendar na cilju se ti kaj kmalu odpre pogled na dolgo peščeno plažo Pedras da Rei, na kateri je tudi restavracija in drugi manjši gostinski lokali. Najem ležalnika in senčnika je skoraj nujen, sploh če prideš za cel dopoldan ali cel dan, stane pa kar 15 EUR (2x ležalnik in 1x senčnik). Morje je malce valovito in tudi precej hladno, kar ni čudno, saj to ni Sredozemsko morje in pridih Atlantika je začutiti tudi z občasnimi močnejšimi vetrovi. Svoje odležavanje in kopanje (vsaj 2x v morju) smo opravili, vendar se sem nismo več vračali in smo si v naslednjih dneh raje poiskali še druge opcije za kopanje, ki jih je v okolici Tavire (+/- 10 km) še veliko.
PONEDELJEK, 14.7. 2008
Jutro – vstajamo precej pozno (za naše razmere) …med 8 in 9h, pa kljub temu smo očitno med prvimi, saj je še vse precej tiho, na bazenu Tavire Garden pa do 11h tudi še ni bilo veliko ljudi. Tavira Garden premore 1 manjši bazenček, nedaleč stran od našega apartmaja in večji bazen blizu restavracije, ki zadošča za pošteno kopanje in poležavanje – slednje pa sploh, saj je bazen obkrožen z gostimi drevesi in palmami, ki dajejo prijetno senco. Zvečer smo ponovno obiskali prizorišče glavnega trga v Taviri, kjer so tokrat nastopali akrobati in gimnastičarji. Nekaj za Nastjo, ki je navdušeno opazovala njihove spretne gibe, skoke z žogo, salte. Prihod v apartma ob 23:30 in seveda padec v posteljo.
TOREK, 15.7.2008
Dolgo poležavanje v jutro in na željo Nastje in Kaje – ponovno kopanje na bazenu Tavire Garden, kar nama je nekako kar ustrezalo, saj nas je itak čakalo še precej neprevoženih KM-ev na poti domov. Ugotovili smo, da je dostop do interneta na glavnem trgu Praca da Republica, zato se je Marko odpeljal tja, da si na MAC-a naloži še zemljevid Portugalske.
SREDA, 16.7.2008
Današnji dan smo splanirali za obisk vodnega parka Aqualand v kraju Alcantariha. Opcija je bil tudi vodni park Slide&Splash, ki nam ga je predlagal gospod v recepciji, vendar smo se odločili za Aqualand, ki je bil bližji (cca 140 km iz Tavire). Izbira je bila odlična, dokaz pa je bilo neizmerno navdušenje in veselje Nastje in Kaje, ki sta seveda omagali na poti nazaj. Aqualand smo zapustili ob 19:15, polni bolj ali manj adrenalinskih spustov po toboganih. Vsekakor za vsakega nekaj. Aqualand zajema kar precejšno površino (cca 6ha). Znan z vzdevkom “The Big One” velja menda za enega največjih evropskih vodnih parkov na prostem. Menda !!?? Maskota parka je prikupna žabica Zappy, ki se seveda otrokom ponuja tudi v obliki potiska na raznih spominkih in igračah.
3 edinstvena izkustva, ki bi jih bilo vredno omeniti: Banzai Boggan, 23-metrski tobogan, strmega naklona, ki ga je preiskusil le Marko. Nanj se povzpneš po vijugasti poti, skupaj z obveznim rekvizitom, podobnim snežnemu bobu. Ko si na vrhu, se nanj vsedeš, potem pa moški zgoraj sproži sistem, ki te skupaj s sanmi dvigne, pomakne malce naprej in porine naprej, da doživiš tistih nekaj sekund adrenalina. Kamikaze predstavlja “dvotirni” tobogan, dolg 92m, po katerem se spustiš v cc 4s. Anaconda smo poimenovali sami “kačasti” tobogan, ki je 5 vrst, od najbolj počasnega do najbolj hitrega.
Edino negativno kritiko nad tem vodnim parkom bi pripisala le gostinski ponudbi, saj več kot “plehaste” pizze, hamburgerje, hot doge in še nekaj vrst “snack” hrane ni možno dobiti…Ponujajo pa posebni promocijski popust za naslednji obisk. Kot družina smo plačali 52 EUR (18,50 EUR/odrasli, 15 EUR/otroci 4-12). Za naslednji obisk bi lahko dobili karte za vsega skupaj le 15 EUR.
ČETRTEK, 17.7.2008
Do glavne – 11 km dolge – plaže, ki leži na otoku Ilha de Tavira, vozi izpred pomola Quatro Aguas turistična ladjica (glej na sliki spodaj), opazili pa smo tudi manjše čolne (Aqua Taxi), ki verjetno prevažajo turiste individualno oz. v manjših skupinah. Vožnja do otoka s turistično ladjico stane 1,30 EUR (dvosmerna za odrasle) oz. za otroke 0,80 EUR. Ilha de Tavira je bistveno boljša plaža od Pedras da Rei, z boljšo gostinsko ponudb, najem ležalnikov in senčnikov (tokrat slamnatih) pa je tudi cenejši. Voda je bila tu tudi toplejša, vendar žal ne preveč čista – popoldan je prineslo z valovi precej trave in morske nesnage. Na otoku, ki je del parka “Parque Natural da Ria Formosa” je tudi kamp (www.campingtavira.com), ki pa ni dostopen z avtom. Med mojimi opcijami za nastanitev v Taviri je bil tudi ta kamp (bungalovi), vendar mi ni žal. Verjetno je kamp urejen, vendar Tavira Garden je brez dvoma bila odlična izbira – paradiž s palmami, bogato nasejanim rastlinjem in cvetočimi grmički, 4 bazenami in bližnjim “supermarketom”, da o udobju apartmaja, ki smo si ga po dolgi vožnji iz Slovenije zares prislužili, sploh ne govorim. V vsakem primeru pa je za Taviro, kot izbrano portugalsko destinacijo, skoraj potreben prevoz (rent-a-car, lasten avto), sploh če želiš raziskati okolico in se kopati v morju.
PETEK, 18.7.20208
Naš zadnji dan nastanitve v Portugalski (Tavira). Malce kopanja v bazenu, pisanje razglednic in plan za naš povratek. Odločitev, ki sva jo sprejela z Markotom : POVRATEK PREKO SEVERNE ŠPANIJE. Microsoft Auto Route nam je sicer naračunal cca 200 km daljšo pot, kot če bi vozili ob obali. Na srečo imamo tudi naložen zemljevid Španije, ki ga je skupaj s Portugalsko uspel Marko naložiti na svojega MAC-a na osrednjem trgu v Taviri, kjer je bil možen dostop do interneta.
SOBOTA, 19.7.2008
Ob 10h odhod iz Tavire, v smeri proti Sevilli, nato pa kar naravnost proti severni Španiji, kjer smo si začrtali nekaj postankov. Ura je 14:50 in vozimo po cesti A66 proti krajema Caceres in Salamanca, kamor smo prispeli proti večeru in si privoščili topli obrok v eni od lokalnih restavracij blizu katedrale. Sodeč po sliki iz vodiča, je bila to verjetno Catedral Vieja oz.Catedral Nueva (stara/nova katedrala).
Naša naslednja nočitev: kraj Palencia (med krajema Valladolid in Burgos), Hotel Area Suco 3* (kar udobno, spodaj na voljo velika restavracija, sicer v stilu menze in supermarket). Cena 3-posteljne sobe = 55 EUR (otroci gratis).
NEDELJA, 20.7.2008
Na naš 13. dan potovanja se približujemo kraju Bilbao. Presenetilo nas je sicer deževje, vendar nas to ni motilo, da se ne bi sprehodili do muzeja Museo Guggenheim, ki kraljuje s svojo podobo ob reki. Muzej je bil zgrajen po zamisli ameriškega arhitekta. Nismo ga sicer obiskali od znotraj, saj naš namen ni bil da se zadržimo dalj časa v tem mestu. Tudi zaradi dežja smo se hitro odpeljali naprej. Namen smo imeli, da bi kampirali v obmorskem mestu San Sebastian (cca 1h stran), vendar smo se zaradi vremena raje odločili za obisk akvariuma v San Sebastianu (S.S.).
Ob 19:30 zapuščamo mesto San Sebastian – sicer znano tudi pod imenom Donostia, ki ga na tem mestu lahko opišem kot slikovito obmorsko mesto na severu Španije, kjer se stara gradbena infrastruktura meša z novo. Vožnja do mesta nas je vodila čez kratke tunele, ki so vdelani v strmo skalnato hribovje, ki je sicer značilno za ta obmorski predel. Na določenih področjih me je obala (v smeri vožnje proti S.S:) spominjala na zahodno obalo Portugalske, kjer ti ob pogledu na strme skalnate pečine, ob katere udarjajo visoki valovi, kar malce vzame sapo. Žal nismo bili podprti z navigacijskim sistemom in smo bolj po občutku vozili po ulicah S.S., iskoč Aquarium, za katerega smo vedeli le naslov iz vodiča. Izkazalo se je, da “čredni nagon” včasih tudi deluje, zato smo sledili oz. se držali kolone in gruče ljudi, ki so ob obali hodili v isto smer. Res smo pripeljali do parkirišča na nekakšnem rtu ob obali, kjer se ponuja na eni strani čudovit razgled na odprto morje Atlantskega oceana, na drugi strani pa obalno letovišča San Sebastian z dolgo plažo v ospredju in “betonsko džunglo” v ozadju. Pred obiskom Aquariuma smo se sprehodili naprej ob ozki obalni pešpoti, mimo pristanišča za ribiške ladje in vrste lokalnih gostiln ter trgovin s spominki, nad katerimi so stanovanja. Začutila sem pridih domačnosti, vse skupaj malce zanemarjeno, pa vendar po svoje očarljivo, kot na primer: pogled na star zakonski par, ki na balkonu svojega stanovanja opazujeta turiste, na ribiče in pristaniške ljudi pri bolj ali manj umazanem delu, na gruče turistov, ki se ustavljajo v trgovinah s spominki in natakarji, ki zaključujejo svoje delo in nenazadnje na dobro voljo mojih dveh pikic, ki sta tekali naprej in nazaj v upanju, da bomo kmalu našli kaj za pod zob. Nad slednjim sem že skoraj obupala, saj smo se spet “spozabili”, da španci ob 17h zaprejo svoje gostilne. No, pa ne vsi. Najedli smo se v nekem zakotnem lokalu, kjer smo s hitro hrano zaužili maščob za cel teden. Takrat sem pri sebi sklenila, da ob prihodu domov svojemu želodcu poklonim malce “prečiščevalne kure”.
Vtis ob obisku Aquariuma :zares kot vsak drug običajni akvarium, posebnost je morda le stekleni “podvodni hodnik” valjaste oblike, skozi katerega se sprehodiš in opazuješ plavajoče morske živali nad in pod sabo, ter levo in desno (360 stopinj). Vstopnina: 10 eur/odrasli, 6 eur/otroci (4-12 let).
San Sebastian zapuščamo pozno popoldan v smeri proti Pamploni. Tam smo se kasneje zgubljali po ulicah, iskoč prenočišče ali pa so bili le-ti predragi, zato smo se odločili za vožnjo naprej proti kraju Tafalla, v področje Navarra. Končno smo v poznih večernih urah prispeli v kraj Valtierro, kjer smo se nastanili v hotelu Hotel Los Albetos.
PONEDELJEK, 21.7.2008
Ponedeljkovo jutro, vstanemo dokaj spočiti in pripravljeni za nove dogodivščine. Mislim, da je ravno to čar našega popotovanja, saj dan ni enak dnevu in mali dve “živita” za to, da doživita “kaj bo pa jutri”. Tokrat je bila na vrsti Markotova želja, da zapeljemo skozi puščavski predel Navarra oz. narodni park Parque Natural de Bardenas Reales de Nevarra .
Navarra – presenetljiva podoba blatno-skalnatih in puščobnih ravnin, na katerem ima verjetno vojska svoje oporišče oz. “vadbeni teren”, saj je nad nami nekajkrat zaokrožilo vojaško rekreativno letalo. Skalnata gorovja, ki so me boj spominjala na trdne blatne gmote, posebnih – naravno izklesanih oblik, so me od daleč spominjala na nacionalni park Big Bend v Texasu. Zanimivo pa je bilo videti da so cca 20 km pred izstopom iz narodnega parka tudi lokalni kmetovalci očitno našli smisel, da obdelujejo to opustošeno zemljo, vendar mi ni jasno, kaj imajo tu za gojiti. Vsekakor je park zares vreden tega, da prevoziš z avtom ali pa tudi s kolesom vse tiste kilometre, na katerih se ti ponuja čudovit pogled na “čudo narave”. Voda, apnenec in glina so skupaj ustvarile spektaktularne oblike, ki te spominjajo lahko kar na površino, kakršno ponujajo posnetki iz lune. Menda je ta puščava bila navdih za kar nemalo število slikarjev in filmskih režiserjev, ki so tu snemali filme.
Da še malo popestriva naš dopust, sva se z Markotom odločila za piknik na prostem. Mali dve se bosta lahko pošteno natekali, to da bomo kuhali v naravi pa je itak za njiju veselje. Upanje, da bomo našli primerno lokacijo ob lepem umetnem jezeru med krajem Tafalla in Jaca, se je izjalovilo. Zato pa smo našli odlično postajališče nekaj KM od mesta Jaca, blizu špansko-francoske meje.
Ob 16.10 sem zabeležila, da smo prevozili 4.832. kilometer naše poti. Hkrati smo vstopili v več kot 8km dolg tunel (Puerto de Somport) in tako vstopili v Francijo.
TOREK, 22.7.2008
Za zadnjo nočitev pred prihodom domov smo izbrali kampiranje v francoskem mestu OrolouneSteMarie, kar je bilo spet v neizmerno veselje malih dveh.
Ker vreme tudi ni bilo na ta dan posebno toplo (še posebej ne za kopanje na bližnjih bazenih), smo se odločili da v enem “zalogaju” prevozimo pot do doma. Sama sem sprva omahovala, češ da je predaleč, vendar je Marko vztrajal. Malce sva se menjavala pri vožnji, vendar ko se je 1x stemnilo, so moje vozniške zmožnosti padle in sem volan prepustila Markotu. Ob 20:40 so nas med Imperio in Albengo preusmerii iz AC, tako da smo izgubili skoraj 1 uro vožnje. Tako smo vozili mimo obalnih krajev, ki jih sploh nismo planirali – kot je na primer mesto Laigueglia (južno od Albenge), kjer smo se počasi vendarle priključili nazaj na AC v smeri proti Genovi in od tam proti Milanu.
Ob 23:20 sem zabeležila, da je pred nami še cca 580 km do doma. Marko je prevzel volan, Nastji in Kaji sem pripravila udobno namestitev na zadnjih sedežih, sama pa sem poskušala zadremati na sovoznikovem sedežu, vendar mi ni uspelo. Skoraj nikoli namreč v avtu ne spim.
SREDA, 23.7.2008, prihod domov
Ob 03:45 smo zapeljali na domače dvorišče in željno popadali v domače postelje.
