Od Sočerge do Kraškega robu (Veli Badin) in vzpon na Kuk

Sončna nedelja (in tik pred napovedjo deževnega aprilskega vremena) me je v družbi dveh kolegic zvabila v smer proti Krasu. Vsaj sedaj, v spomladanskem času in pred vročim poletjem, je tam prijetno pohajkovati. Cilj nam je bil Kraški rob, t.i. “ušesa Istre”; kjer smo prisluhnile in si razgledale čudovito naravo na meji med Istro in Krasom.

Ušesa istre so pravzaprav simbolični vzdevek za Veli Badin oz. Kraški rob, katerega glavna posebnost so “spodmoli”, ki veljajo menda za največje v Sloveniji. Res lepa formacija apnenčastega ostenja, ki doseže globino do 13m in višine 12m (ali celo več), nastanek teh čudovitih skalnatih oblik pa pripisujejo različnim dejavnikom: tektonskim, temperaturnim, korozivnim in verjetno tudi biološkim. Pot smo začele ob gostilni Sočerga, ob cesti cca 300m pod hribom, ki po asfaltirani gozdni poti vodi do cerkvice Sv. Kvirik. In ko takole pregledam fotografije različnih motivov narave, lahko rečem, da smo izbrale res lepo in slikovito pot, na kateri se ti ponudi veliko zanimivih točk postankov.

Na poti do Velikega Badina kreneš 50m s poti, kjer si lahko ogledaš zanimiv skalnati bunker, v nadaljevanju naravni kamniti most, na koncu pa seveda presežek narave – to je Veli Badin z znamenitimi “spodmoli“. Tule smo si vzele kar nekaj časa, saj enostavno ne moreš naprej, ker te neka sila narave dobesedno ustavi, da občuduješ lepoto oblikovanih skal. Ko smo se naužile “spodmolov”, smo nadaljevale pot do naselja Movraž, tam pa povprašale domačinko, katera je najboljša pot za vzpon na Kuk. In takšen lokalni nasvet se res izkaže za več kot hvaležen. Za vzpon na Kuk je od tu na voljo daljša ali bolj strma in krajša pot. Izberemo slednjo, kar nam je predlagala tudi prijazna domačinka, češ…saj delujemo kot prave pohodnice. No, ta vzpon res ni bil strm in recimo da imajo tu na Krasu svojo kategorizacijo hribovskih vzponov :-). Pot se do vrha Kuka vije po res lepi poti, na vrhu pa se ti ponudi čudovit razgled in možnost srečanja s konji, ki se pasejo izza ograje in so nam žal delovali malce shirani. In  tako sami.

V upanju, da imajo tukaj pod vrhom Kuka svojega skrbnika smo sestopile po isti poti do naselje Movraž. Ker smo avto imele na drugi strani hriba, je bilo potrebno premagati še tega. Podale smo se tako po KRIŽEVI POT iz Movraža k cerkvici sv. Kvirika in uspešno sklenile pot do avtomobila, ki smo ga parkirala ob cesti pri Gostilni ” Sočerga ” (naslov: Sočerga 1).

Ja, kar pošteno smo se nahodile na ta dan in zaključile z bilanco prehojene poti v dolžini cca 17km: Sočerga – cerkev Sv. Kvirka – Veli Badin – preko Movraške vale do naselja Movraž – vzpon na Kuk – spust do Movraža in po “križevi poti” ponovno v hrib do cerkvice sv. Kvirika