Z avtom do Peloponeza, odkrivanje celinske Grčije in povratek z ladjo

by | Jul 23, 2009 | 2009, Evropa, Grčija, Top obiskane destinacije

Čas potovanja: 4.-19.julij 2009 (16 dni)

Na poletne počitnice smo se v letu 2009 odpravili na daljšo destinacijo – z avtom do Peloponeza, v kraj Karo Nero (Καλόν Νερόν), le da smo se tokrat odločili, da za povratek izberemo ladijski prevoz (Patra-Benetke). Delno zaradi tega, da vendarle ne bi bili toliko na cesti kot lani (cilj Tavira-Portugalska) delno pa zato, da naše popotovanje naredimo še bolj dinamično in pestro.

2.200 km poti, ki smo jo prevozili z avtom na relaciji Ljubljana – Kalo Nero (Peloponez), nas je brez večjih postankov vodila skozi Hrvaško in Srbijo, v Makedoniji pa smo naredili 2-dnevni postanek ob Ohridskem jezeru. S prehodom skozi makedonsko-grško mejo se je začelo naše odkrivanje celinske Grčije in Peloponeza, kjer smo na koncu dosegli prevoženih 3.500 km. Prevzela nas je:

  • veličastna lokacija samostanov (Meteora), ki kraljujejo na visokem skalovju kraja Kalambaka,
  • vožnja skozi znameniti most Rio Andirio
  • preteklost antične Grčije (Delphi, Olympia)
  • obalna letovišča z okusno grško kulinariko
  • lokacija neokrnjene narave reke Neda, kjer smo okusili tudi malo grškega pohodništva
  • udobje in prijaznost družine Dimitropoulos, kjer smo bili nastanjeni 10 dni
  • vožnja skozi gorata hribovja jugo-vzhodnega predela Peloponeza, s katero smo se po vijugastih serpentinah povzpeli tudi do 1.300 m.n.v. in se naužili svežega zraka in čudovitih razgledov
  • skrb lokalnih prostovljcev in ostalih skupnostih, ki se očitno zares precej prizadevajo za ohranjanje želv “caretta”; le-te izjemoma gnezdijo na 2-3 obalah Peloponeza (Grčija poseduje menda 60% vseh gnezd tovrstnih želv v Mediteranu).
  • in seveda povratek z ladjo Sofokles (Anek Lines), ki sta se ga veselili predvsem Nastja in Kaja.

Povzetek poti:

  1. DAN: vožnja proti Ohridu (Ljubljana-Zagreb-Beograd-Skopje-Ohrid)
  2. DAN: Ohrid  2x nočitev in ogled mesta)
  3. DAN: Kalambaka (obisk Meteore – znamenitih samostanov, ki kraljujejo na vrhu skalovja )
  4. DAN:  Delphi in fascinatna vožnja skozi most Rio Andirio, ki povezuje celinsko Grčijo s polotokom Peloponez
  5.  DAN: prihod v apartma Irida Resort
  6. Kalo Nero, Kyparissia
  7. DAN: Neda River, Olympia
  8. DAN: Kalo Nero
  9. DAN:   Pravljični grad Kastro ton Paramythion), Hora, Pylos, Methoni
  10. DAN: Kalo Nero
  11. DAN: Kyparissia Water Park
  12. DAN: Kalamata, Githio (Mavrovouni), Sparta
  13. DAN: Zacharo
  14. DAN: ladja Patra
  15. DAN: Benetke
  16. DAN: Benetke in prihod domov

SOBOTA, 4.7.: Odhod in postanek v OhriduOdhod od doma ob 03:30. Na poti po Hrvaški je potekalo bolj ali manj tekoče. Promet normalen, ni bilo čutiti večje prometa. Ob 9:30 ko smo prispeli na mejo Hrvaške s Srbijo v kraju (mislim da) Apševci, pa kar naenkrat kolona vozil. Začelo se je polžje premikanje po cesti do meje, ljudje so rinili svoje avtomobile korakoma naprej in med njimi so se kmalu našli tudi prvi nestrpneži, ki so se obesili na troblo svojega jeklenega konjička, kot da bi s tem lahko pomagali, da bi se kolona premikala naprej hitreje. Mejo smo prečkali točno po 2 urah čakanja 🙂 in sicer ob 11:30. V nadaljevanju poti je šlo dokaj gladko. Makedonijo smo prestopili, ko nam je števec pokazal da je za nami že 1004 km oz. cca 14 ur in pol vožnje. V Makedoniji postanek v predhodno rezerviranem aparatmaju Adeona, kamor smo prispeli ob 21h zvečer. Prijazna lastnica nam je že s poslanim mailom in SMS-i pokazala veliko pozornosti, na samem mestu pa sploh (če je vse v redu, potrebujemo še kaj, naj pokličemo takoj če ne bo itd.).

NEDELJA, 5.7.: prihod v Ohrid
V jutro se zbudimo spočiti in odrinemo na en makedonski zajtrk v bližnjo taverno ob obali, saj je zaradi našega poznega prihoda predhodni dan, hladilnik vseboval le Kajina zdravila. Nato peš na ogled antičnega teatra in obisk znamenite Ohridske trdnjave (trdnjava carja Samuela), ki kraljuje na vrhu hriba, ki se vzpenja v središču starega mestnega jedra. Pot v nadaljevanju vodi do samostana Saint Panteleimon, kjer si ob zvokih pobožne glasbe, ki odzvanja v zvočnikih zunaj, ogledaš notranjost in zunanjost zgradbe. Še malo naprej nas je pot po prijetnem gozdičku vodila do rta, kjer smo si (kljub rahlemu negodovanju Kaje “kdaj bomo”) ogledali cerkev St.Jovan Kaneo. Da pa bi bila pot nazaj še bolj prijetna, sva se z Markotom dogovorila, da se na drug del zalivčka odpeljemo s čolničkom, s katerim nas je popeljal domačin. Še hiter skok do Ohridskega jezera, kjer smo (z mojo izjemo) v avtokampu Gradište okusili jezersko kopanje, še preden nas je presenetil rahel dež. Dež nas je nekako “prikoval” v avto in smo se še malce popeljali naokoli. V bistvu smo naredili kar skok do Prespanskega jezera – po cesti, ki vodi iz kraja Trpeljca v kraj Otesevo. Cesta nas je vodila do višine 1.500 metrov n.v., od koder se nam je ponudil čudovit razgled na Ohridsko jezero in kasneje tudi na Prespansko jezero. Zaradi same višine lahko rečem, da smo doživeli makedonsko “Veliko Planino”.

PONEDELJEK, 6.7.: Meteora
Zapuščamo Ohrid in nadaljujemo pot proti Grčiji v smeri Ohrid-Bitola-Florina-Edessa-Veria-Kozani. Pred nami je nov cilj: Meteora. Da se prepričamo o lepoti, ki nam jih ponujajo slike iz tega kraja, objavljene na internetu in tudi v knjigi Lonely Planet – Greece, ki jo imamo s seboj.

Še preden smo pripeljali v kraj Kalambaka, kjer je na ogled Meteora, se nam je od daleč ponudil pogled na prve obrise gorovja, ki se razkošno bohoti sredi čisto navadno poseljene pokrajine. Še bližje pa je pogled na Meteoro veličasten. Kot da bi sredi “ničesar” zraslo nekaj povsem neobičajnega, kar sploh ne pričakuješ, še manj pa verjameš, dokler ne vidiš na lastne oči, da se na vrhu skalnate gore, s stenami gladkimi kot asfalt, nahaja razkošen samostan, ki se s svojo podobo zliva skupaj s skalovjem, v katerega je vzidan. In ni edini.

Na tem skalovju kraljuje 6 samostanov. Sprva sploh ni videti možnosti, da bi prišel do njih. Razen da preplezaš stene. Kje je torej cesta ? Morda kakšna vzpenjača ? Kako do vrha ? Najbolje, da povprašamo. V bližnjem hotelu mi prijazen receptor samo reče: “No, problem. There is a road. Just drive further on…” In mi predlaga 2 samostana, ki sta od vseh najbolj znamenita.

Samostani so: Great Meteoro, Varlaam, Agios Nikolas, Roussanov, Agia Triada in Agios Stefanos. Izbrali smo samostan Great Meteoro. Kaj kmalu smo ugotovili, da do njega vodi prav lepo speljana asfaltirana cesta. Med potjo smo se ustavili, saj je cesto prečkala želvica. Kaja, ki so ji trenutno to najljubše živalce, je bila presrečna. Da jo lahko prime, poboža in se poslovi od nje z dobrim občutkom, da smo ji morda rešili življenje.

Na vrhu smo prispeli do parkirišča, od tam pa smo imeli le 50 metrov do prvih stopnic, ki vodijo do samostana. Samostan Great Meteoro je bil vsekakor vreden ogleda, bolj zaradi edinstvene lege in načina gradnje kot zaradi notranjosti, čeprav ti tudi muzej in vse ostalo ponudi kaj za videti. Na nek način a je bilo malim dvema tudi zabavno videti naju v novih oblačilih. Ženske namreč dobijo velik kos blaga, s katerim si morajo zakriti gole noge in po potrebi tudi rame, moški pa dobijo dolge hlače, v koliko nosijo kratke.

Prevozimo 1.720-ti kilometer in pozno popoldan nadaljujemo pot v smeri kraja Lamia, s ciljem da se ustavimo v mestu Delphi. Tam prespimo v hotelu Pernassos, ki je le eden od mnogih, ki se nahajajo v živahni ulici polno trgovin, tavern, pub-ov in restavracij. Mesto je bilo v večernih urah, ko smo prispeli še posebej “okranclano”, nisem pa dobila informacije da bi imeli kakšen poseben dogodek.

TOREK, 7.7.: Delphi

Jutro. Zajtrk v hotelu, nato ogled antičnega kraja Delphi, ki si ga je ogledal predvsem Marko. 15 minut hoje od hotela do mesta ogleda smo prišli še skupaj, potem pa Nastja in Kaja zaradi vročine nekako nista bili pri volji se sprehajati med kamenjem in si ogledovati arheološke izkopanine in ostanke antičnega mesta. Zato smo punce počakale v prijetni senci mogočnega drevesa in občudovale čudovit razgled na dolino, posejano s cipresami in oljkami. Delphi leži na prav posebni legi, obkrožen z gorovjem in s pogledom na Korintski zaliv. Pogled navzdol je zaradi same višine zastrašujoč, hkrati pa prav idiličen. Antični grki so Delphi menda obravnavali kot center sveta, saj naj bi po mitologiji bog Zeus poklonil svobodo dvema orloma na drugem koncu sveta, ki sta se nato srečala prav na tem mestu. Delphi – za videti: ⁃ Apolov tempel ⁃ teater iz 4. stoletja pr.n.št. ⁃ Antični stadion ⁃ ostanki antične gimnazije ⁃ Delphi muzej itd.

Ura je 11:20. Po ogledu Delphi-ja nadaljujemo pot proti morju, v smeri Iteo-Nafpaktos, v pričakovanju videti znameniti most Rio Andirio, ki povezuje celinsko Grčijo s Peloponezom. Prvi obrisi mostu so vidni že od zelo daleč. Most je zgradil nek francoski konzorcij, in sicer leta 2004. Cestnina za vožnjo v eno smer preko mostu znaša 11,70 EUR. Fotografije smo posneli preden smo zapeljali na most in tudi potem, ko smo že bili na polotoku. Na željo Nastje in Kaje pa smo se prvič tudi okopali v morju, v obmorskem kraju Kato Ahaia (cca 20 km JZ od Patre).

SREDA, 8.7.: Prihod v Kalo Nero in nastanitev

Ob 19:40 smo prispeli v Kalo Nero (prevoženih točno 2.196 km), kjer smo se nastanili v apartmaju Irida Resort. Dobrodoščlica lastnika apartmaja in nastanitev.

Nastanili smo se v družinsko vodenem apart-hotelu Best Western Irida Resort (www.iridaresort.gr ). Hišo z 25 ležišči (10 apartmajev) upravlja g. Kostas z ženo od leta 2007. V ceni najema je vštet tudi že bogat kontinentalni zajtrk, ki ti ga postrežejo v pritličju na terasi ali na željo gostov v nadstropju višje (v našem primeru na mizah, ki so bile postavljene ravno v bližini našega apartmaja). Hiša, ki so jo zgradili oz. Dokončali pred 2 leti, se razprostira na 4 akrah. Obdaja jo velika travnata površina z otroškimi igrali, cvetjem in kamnitim podestom z ležalanikim, kjer naj bi kmalu menda postavili tudi manjši bazen. Ob potki, ki vodi do hiše, je prostora za 10 avtomobilov, ki so lahko parkirani večji del dneva v pol-senci dreves. Za hišo je urejen tudi piknik prostor z zares velikim “utility” prostorom za peko in druženje na prostem. Skratka na vsakem koraku je čutiti premišljeno potezo lastnika pri opremljanju. Svoj čar vsemu pa (v veselje otrok) naredi tudi bela kozica, ki se osamljeno pase za hišo. Po dolgi vožnji smo si privoščili celodnevno kopanje in poležavanje na plaži Kalo Nero, ki je hkrati tudi prva najbljižja plaža od našega apartmaja (žal malce predaleč, cca 800m). Na naše prijetno presenečenje – malo obiskana, z brezplačnimi ležalniki in senčniki. Tudi v dneh, ko nismo pohajkovali naokoli, smo se radi zatekli na to (nam najbližjo plažo).

ČETRTEK, 9.7.: Kyparissia

Ker smo pravi radovedneži, smo se zapeljali še v sosednje mestece Kyparissia, kjer je že čutiti večjo živahnost in večji utrip mestnih ulic ter tudi bolj obiskano plažo.
V času visokih valov, smo obiskali tudi vodni park, sicer bolj miniaturen, pa vendar prijeten.

PETEK, 10.7.: Neda River, Appolon Temple, Olympia

Po zajtrku smo se odpravili v smeri Kalo Nero-Platania-Andritsena na ogled znamenitih vodnih slapov reke Neda (Neda River Water Falls). Pot do tja smo dokaj hitro našli, čeprav je cesta proti koncu že zelo slaba oz. slabša varianta makadamske ceste, ki se ponekod (poleg vseh ovinkov) tudi strmo vzpenja navkreber, pa spet navzdol. Slednjega je bistveno več, zato je vožnja nazaj še toliko večji izziv. G. Kostas (lastnik apartmaja) nam je podal samo eno kratko navodilo:” Just drive and do not stop if it is not necessary!”. Po parkiranju je še cca 20 minut hoje po delno urejeni gozdni poti in ko se ti zazdi, da tu morda teh opevanih slapov sploh ni, se ti naenkrat ponudi prvi pogled na manjši slap, ki se zliva v tolmunček, skozi njega pa vodi mostiček. Malo zatem pa nas prijazni turist usmeri pravilno tako da smo končno našli “the big one” – veliki slap, kot sem ga tudi videla na internetu. In res je čudovit. Skrit med skalovjem, obkrožen z zanimivo oblikovanimi drevesi in z izlivom v večji tolmun svetlo modre barve, bi bil ta košček narava kot nalašč za snemanje prizora “Eva in Adam v raju” :-). Po ogledu Neda River nas je nekaj km naprej vodila pot do lokacije Appolonovega templja, ki je zaščiten s šotorom. Vstopnina za ogled 3 EUR.

Popoldan prihod v kraj Olympia, kjer smo si ogledali arheološko področje antične Olympije, ki predstavlja rojstvo olimpijskih iger. Mestece Olympia z 109 prebivalci (??) deluje prav prijetno. Ulice ponujajo vrsto trgovinic, barov, tavern. Vsega skupaj je kar precej na osrednji ulici, pa vendar ne deluje tako kičasto kot običajno velja za turistično oblegane lokacije. Do antične Olympije je cca 20 minut hoje ali celo več. Na ogled je 4 muzejev na temo zgodovine olimpijskih iger ipd. Vendar smo zaradi pozne ure prihoda le-te opustili oz. so bili že zaprti. Zanimivo je vedeti malo več o prvih začetkih olimpijskih iger, ki segajo tja v 11 stoletje pr.n.št. in o tem, da so bili takrat presenetljivo športno orientirani, žal pa je to veselje pripadalo le moškim, ki so edini lahko tekmovali (dostikrat tudi povsem goli :-). Ženskam in sužnjem je bil vstop strogo prepovedan – če pa so si to drznili storiti, so plačali z življenjem (vrgli so jih čez skalovje). Grdo. Igre so prirejali vsakih 4 leta in to najmanj 1000 let. Danes arheološko področje antične Olympije predstavlja kompleks delno ohranjenih templov, cerkvenih in javnih stavb, vse pa je dodatno predstavljeno v besedi in sliki na informativnih tablah. Vse skupaj je na nek način prav fascinantno, koliko dela pridnih rok, koliko kamenjev – velikih in malih, ki so jih morali verjetno z velikim naporom postaviti enega na drugega. Sprašujem se, kako so vse to zmogli – brez danes poznane tehnologije in gradbenih naprav. Prepričana pa sem, da so nečesa imeli očitno več kot preveč – časa.

SOBOTA, 11.7.: Kalo Nero

Kopanje na naši najbližji plaži Kalo Nero. Danes smo uživali na prav posebno velikih valovih, ki so bili “premagljivi” tudi za Kajo. Neizmerno uživata obe. Znajo pa biti nevarni tudi v plitvi vodi, kjer te val povleče nazaj in pod vodo. Kajo mi je enkrat potegnilo pod vodo, val pa ji je snel rokavček iz roke. Pazljivost torej tudi v nizki vodi in stalen nadzor nad otroci, ki se igrajo v srednje plitvi vodi.

NEDELJA, 12.7.: Agrilos, Hora, Gialova, Pylos, Methoni

Zaradi bistveno večjih valov in močnega vetra smo se odločili za ponovni potep – tokrat v smeri proti jugu. V Agrilos-u (med krajem Filiatra in Kyparissi) se nahaja čudoviti pravljični grad Harry Fournier’s Castle. Grad je menda zgradil nek zasebnik za svojo družino. Zanimivo, da gradič niti ni toliko omenjen na internetu ali v drugih turističnih publikacijah. Niti ga nisem zasledila v vodiču Lonely Planet – Greece, ki nas spremlja na naši poti. Je pa vsekakor vreden postanka in sprehoda okoli samega pročelja, čeprav je v tem času zaprt za obiskovalce, kot mi je zatrdila ena od obiskovalk. Škoda. Sam ambient in pravljična arhitektura poslopja bi bila odlična lokacija za manjši zabaviščni park za otroke. Obala v neposredni bližini je sicer skalnata, ponuja pa nekaj lepih priložnosti za fotoposnetke (razburkani valovi, ki udarjajo ob skale ter nekaj razstavljenih skulptur). Nadaljujemo pot v mestece Hora, kjer si ogledamo manjši arheološki muzej, kjer so na ogled dragoceni primerki izdelkov, najdenih v Nestorjevi palači, ki se nahaja nedaleč stran.

Sledi vožnja mimo Gialova Lagoon, zaliva s čudovitimi, še neobljudenimi plažami, ki pozimi nudi zatočišče tisočim pticam raznovrstnih ptic. Očitno je ta predel tudi prebivališče ljubkih želvic, za katerih zaščito so postavili tudi posebne prometne znake, ki opozarjajo voznike na počasno vožnjo in posebno pozornost. Iz zaliva Gailova se cesta rahlo vzpenja v klanec, od tam pa se ponuja čudovit razgled na en samcat osamljen otoček tega zaliva. Ni kaj, da ne bi spet “škljocala” po fotoaparatu 🙂

Prihod v mesto Pylos in kosilo na obali. Žal smo prispeli prepozno, saj so samo do 12h ure vozili s čolnom na ogled znamenitega skalovja, ki se vzpenja izza morja in spominja na vrata.

Še skok do kraja Methoni (čeprav smo že hoteli obrniti nazaj v Kalo Nero), ki se je kasneje izkazal za vrednega obiska. Tu stojijo ostanki beneške trdnjave oz. gradu, ki se razprostira na ogromni površini rta. Vendar hoja še zdaleč ni dogolčasna. Za otroke je po svoje lahko zelo zanimivom le obvezno jih je ponekod držati za roke, ko je treba premagovati visoke in napol ohranjenne kamnite stopnice, hoditi po ozkih poteh, ki na drugi strani ponjujajo samo globino ali že morje, splezati na višje ležeče kamnite police, preskočiti neprehodno oviro ipd.

Nastja in Kaja sta izkoristili priložnosti, da sta se ponekod lahko skrili v kamnite odprtine v stenah, zlezli v valjaste rove, ki vodijo od ene do druge stene in še in še. Do skrajnega dela trdnjave vodi cca 700m dolg pot med visokoraslo travnato površino, kjer raste na tisoče vijoličnih cvetic, ki sem jih prvič videla. Skratka obilo večjih in manjših zanimivosti, zaradi katerih postanek v Methoni-ju toplo priporočam.

PONEDELJEK, 13.7.: Ogled grobnica (Karo Nero)

Ponovno lenarjenje in kopanje na plaži Kalo Nero, popoldan pa na ogled grobnic (mislim, da se kraju reče Peristeria), ki nam jih je priporočil g. Kostas. Žal je bilo področje zaklenjeno z ograjo, pa vendar je Marko nekako preskočil visoko ograjo in naredil nekaj posnetkov.

TOREK, 14.7.: Kyparissia (vodni park) in srečanje z želvami “caretta”

2 dni so nam plavanje v morju oteževali visoki valovi in razburkano morje, zato smo se ta dan odpravili kopati v nekaj km oddaljen vodni park v kraju Kyparissia, ki smo ga slučajno opazili dan poprej, ko smo se peljali tu mimo. Kljub svoji majhnosti, smo uživali v bazenski vodi, predvsem pa Nastja in Kaja, ki sta se ob koncu popoldneva naskakali na trampolinu – potem ko sta bili skoraj cel dan več ali manj v vodi ali na toboganu. Vstopnine v ta miniaturni vodni park ni bilo, zato pa zaračunajo 5 eur po osebi za dnevno uporabo tobogana. Vsa zadeva mi je delovala spet bolj kot družinsko vodena dejavnost – domačnost osebja, vsi so se nekako poznali med seboj ipd. Pohvalo bi lahko namenila tudi velikemu otroškemu igrišču in dobri lokaciji ob obali, tako da lahko enostavno skočiš iz bazena v 30m oddaljeno morje, če se ti tako zahoče.

Danes smo se tudi malo bolje informirali o zaščitenih želvah “carretah”. Ob obali Kalo Nero imajo namreč postavljen “mini informativno-prodajni desk”, na katerem prodajajo nekaj izdelkov s simboli želv in informativno gradivo o teh živalih. Gre za skupino prostovoljcev, ki izvajajo posebni pogram aktivnosti (verjetno pod okriljem skupnosti Archelon – The Sea Turtle Protection Society of Greece, www.archelon.gr), s katerim preiskujejo obale, iščejo želvja gnezda, označujejo in ograjujejo gnezda z opozorilnimi tablami, ipd. Na Peloponezu so taka področja predvsem na zahodni obali v predelu, kjer smo bili mi (torej Kyparissia) ter na obali Lakonikos na jugu Peloponeza. To sta 2 edini obali ter še otok Zakintos, kjer želve odlagajo svoja jajca. 2 taka gnezda smo odkrili tudi na naši obali. Stotine želvjih samic vsako poletje (od srede maja do konca avgusta) priplava iz morja in na obali zakoplje cca 120 jajc. Menda se odrasle želvice po instinktu vrnjejo na obalo, kjer so bile izvaljene. Jajca se valijo 60 dni, prvi želvlji mladiči pa se izvalijo sredi julija, torej ravno v času našega odhoda. Tega posebnega dogodka nismo imeli priložnosti videti in kot nam je pojasnil g. Kostas je to možno le izjemoma, saj želvje izberejo nočni čas, ko ni svetlobe in hrupa in začutijo, da je obala varna.

SREDA, 15.7.: Kalamata, Mavrovouni, Sparta

Vročina ! In odločitev je padla – da preživimo najbolj vroči del dneva v prijetno hlajenem avtu in se zapeljemo še malo po Peloponezu. Ta “še malo” pa se je kasneje prevesil v najdaljšo prevoženo pot dosedaj, odkar smo se nastanili v Kalo Nero. Na poti Kalo Nero – Kopanaki – Kalinia smo se najprej ustavili v obmorskem mestu Kalamata, kjer smo se zapeljali skozi mesto in rahlo razočarani ugotovili, da ne ponuja ničesar zanimivega, razen ogleda katedrale Church of Ypapantis. Zanimivost mesta je morda ta, da ga je leta 1986 stresal močan potres (20 smrtnih žrtev, večstotine poškodovanih in več kot 10.000 uničenih domov). Od Kalamate smo ubrali pot proti jugu v kraje Avia – Kitries – Kardamyli – Agios Nikou. Obala do tiu ponuja kar nekaj živahno obiskanih plaž, ob obalni cesti pa se verižijo bari, taverne in restavracije. Vztrajamo naprej, tako da vstopimo v regijo Lakoni, vse do kraja Areopoli. Pot do tu je zanimivo vijugasta, iz višje ležečega položaja pa se zopet ponuja čudovit razgled na tokrat skalnato obalo. Neverjetno, ampak hiše tu so vse grajene iz kamenja, prav tako tudi ograje, ki obdajajo ponekod prav lepo urejen zelenice.

Od Areopoli uberemo pot proti kraju Githiom, kjer smo se (2 km iz mesta) ustavili na plaži Mavrovouni. Plaža je tu spet kar v redu – z brezplačnimi ležalniki in senčniki in ponovno manj obiskana.

Iz Githia smo se vrnili nazaj v Kalo Nero, in sicer preko mesta Sparta, kjer smo se ustavili zgolj za krajši sprehod v osrednjem mestnem jedru, saj je bila ura že pozna. Si pa bomo zapomnili ta obisk po skoraj izgubljenem fotoaparatu, ki je visel na stolu v enem od barov ves čas, ko smo že sedeli v avtu in se peljali ven iz mesta. Po cca 10 minutah smo se vrnili ponj in ga začuda dobila, čeprav so nas na tem mestu nedolgo nazaj fehtarili za denar otroci -siromaki v starosti od 5-10 let. Povratek na relaciji Sparta – Kalamata nam bo ostal v spominu po razburljivi večerni vožnji po adrenalinsko vzpenjajoči in vijugasti cesti skozi hribovito gorovje Taygetos. Razgleda z višine cca 1.300 metrov n.v. sicer v temni noči nismo imeli, sem pa uspela v pravem trenutku vključiti fotoaparat in narediti video posnetek skozi zanimiv predel, kjer je cesta speljana pod zanimivim skalnatim previsom, ki deluje kot nekakšen tunel. V apartma smo se iz tokratnega dnevnega potepa vrnili šele ob 23:20.

ČETRTEK, 16.7.: Zacharo

Ta dan smo namenili za celodnevno kopanje na plaži v kraju Zacharo, cca 25 km severno od Kalo Nero oziroma med krajema Aghios Nikolas in Kakovatis, ki nam jo je predlagal lastnik apartmaja. To je ena izmed lepših plaž od vseh, kjer smo se kopali, vsaj po moji presoji. Fina mivka, na voljo zopet brezplačni ležalniki in senčniki in predvsem nizka voda 10-15m od obale. Torej idealno za družine z majhnimi otroci. Zvečer pa “sladka” osvežitev v eksotičnem baru ob obali Kalo Nero, kjer sta punci prišli do okusno postrežih vafljev s sladoledom. In tudi koktejl je bil okusen …..

PETEK, 17.7.: Patra-pred odhodom na ladjo

Dan odhoda in prisrčno slovo od g. in ga. Dimitropoulos. Vračamo se po cesti Kalo Nero-Pirgos-Amaliada-Keramida, v smeri proti Patri, kjer nas čaka odhod ladje ob polnoči.

Na dan odhoda je sonce še posebej pripekalo in zdi se mi, da je doseglo najvišjo temperaturo v vsem času našega dopusta – 38 stopinj.

Patra – veliko mesto, ki niti ni preveč lepo. Polno betona, starih in novejših stavb. Ponekod pridih nečistoče. Meni se ni dopadlo. Vredno ogleda je kvečjemu katedrala – čudovit primerek arhitekture, prav tako od znotraj, ko ti pogled takoj uide v veličasten strop, poslikan s pobožnimi motivi in okrašen z ogromnim lestencem.
Za ljubitelje hoje je zanimiv tudi sprehod po ulici, iz katere se vzpenja ogromno stopnic do trdnjave, ki se nahaja na vrhu hriba. V peklenski vročini smo prehodili 193 stopnic in potočili še 1x toliko solza (Nastja), ki se je upirala hoji po mestu. Kaja pa je ponosno skupaj z mano preštela vse stopnice in na vrhu zavriskala “juhej”.

8 ur do odhoda ladje je padla odločitev, da bo bolje kot “mučna” hoja po mestu – kopanje na prvi primerni plaži. Pričakovali itak nismo čistega morja, ampak cca 8 km iz Patre je bilo na izbrani plaži še večji šok. Ogabno! Umazana voda, ne samo trava, tudi odtenek modre je spominjal bolj na mlako kot na morje. Pa kljub temu nekaj kopalcev. Marko se je odločil za umik v obalni bar na hladno – pametno. Punce pa smo se vendarle oblekle v kopalke že zaradi tega, da smo izkoristile tuš na plaži, potem ko smo se pošteno prepojili s hojo po mestu.

SOBOTA, 18.7.: Na ladji Patra-Benetke

Na ladji sta nam 2 nočitvi in 1 dan kar nekako minila. Nastji in Kaji se je zdelo zanimivo, da prvič plujeta s tako veliko ladjo. Verjetno si nista prestavljali vsega tega. Spanje v kabini s TV-jem in razpoložljivim WC s kabino je bilo več kot primerno, lahko rečem da odlično. Prijaznost osebja tudi OK, predvsem na recepciji in v restavraciji. Manjšo pohvalo pa bi dala tistim, ki strežejo v baru ob bazenu in ženski v trgovini, ki sva jo z Nastjo obiskali. Marko nam je postregel z GPS navigacijo in tako smo lahko nekajkrat preverili kje približno se nahajamo. Ko gledaš tisto kopno, ki se vidi od daleč, se ti res ne sanja kje si. Je pa imela ladja dva postanka vmes.

NEDELJA, 19.7.: Obisk Benetk in prihod domov

Prihod ladje v Benetke ob cca 9h. Nato ogled vodnega mesteca, ki nam je že kaj kmalu “segel globoko v žep”. Plačilo javnega WC-ja (1 do 1,5 EUR) ter nakup 12-urne vozovnice z njihovimi vodnimi “busi” v znesku 64,00 EUR. Otroci imajo isto ceno kot odrasli (torej 16 EUR/osebi), nakup družinske karte ni možen. Saj tako mi je zatrdila s strogim formalnim tonom mlada blagajničarka. No pa še 2 EUR za zamljevid, ki ga nismo imeli s sabo.

V Benetkah se v tem času prodaja cel kup stvari za vsakim vogalom. Izdelki se med uličnimi prodajalci ob glavnem kanalu, kjer plujejo ladjice, več ali manj ponavljajo, v trgovinah po bolj odročnih ulicah pa je asortiman že bolj finejši, skrbno izbran in bolj pester. Presenetljivo veliko je seveda steklenega nakita (Murano) in posode ter seveda raznoraznih spominkov – lovilcev prahu, ko jih imaš 1x doma 🙂

Sicer pa so Benetke seveda lepe na svoj način- trg sv.Marka, palača in vse ostale znamenitosti v poletnem času pridejo še bolj do izraza. Drugače je pozimi, kot mi je dejala domačinka, ki me je rešila iz labirinta drobnih in prepletenih uličic, ko sem iskala izhod do željene lokacije, kjer sem bila zmenjena z mojimi. Pozimi voda naraste in zalije tudi ulice v bližini glavnega vodnega kanala. Ponekod je dostop do domov zelo otežen ali jim voda celo zalije pritlične prostore. “Don’t visit us in winter!” mi je dejala pred slovesom.

Prihod domov ob cca 17h. Vse zapisano naj bo za naš spomin na še eno prijetno družinsko počitnikovanje, za vse ostale pa morda tudi uporabno in praktično, če se odpravljate v isto smer oz. po deželi, ki ponuja toliko vsega.