Poleti 2013 smo se med 3-tedenskem potepu po Balkanu za 5 dni prvič ustavili v Albaniji – natančneje v letovišču Vlore, o čemer pišem v ločenem potopisu – tukaj. V njem sem zajela opis celotne poti, ki smo jo z avtom prevozili preko Hrvaške, Bosne, Črne Gore, Albanije, vse do Grčije, od koder smo se v Slovenijo vrnili preko Bolgarije in Srbije.
Name je naredila Albanija nekako mešan vtis. Čuti se razcvet turizma in zato tudi dinamičen obalni pas, ki se šibi od novih gradenj, trgovinic, lokalnih prodajaln in vrveža ljudi (nočna promenada sprehajalcev). Z vsakim dodatnim “korakom” v notranjost in stran od večjih mest, pa si bliže spoznanju, da si prispel v državo, ki potrebuje še precej napredka in razvoja v kvaliteti življenja posameznikov.
Pogled na obstoječa stanovanjska poslopja (in verjetno tudi nemalo takšnih, ki jih oddajajo turistom) je ponekod prav smešen in žalosten, saj za njih električna napeljava pomeni metre in metre prepletenih električnih kablov, ki ponekod visijo preko balkona ali okenske police na drugo stavbo, pa tam še malo naokoli v drugo nadstropje. Pa zakaj ga ne bi potegnili še malo do sosedov in v pritličje.
Komunalne storitve so tudi nekaj posebnega. Kot da jih odvažajo brez nekega urnika, ali takrat, ko se kontejnerji že rahlo šibijo pod težo smeti, te pa še veter ali potepuški psi raznosijo malce naokoli. Da ne govorim o divjih odlagališčih smeti, ki se najdejo tudi v jami ob turistični poti na vrh mestnega gradu (Vlore; Kuzum Baba). Odpadnih avtomobilov je ponekod kot gob po dežju. Samevajo ob cestah, “krasijo” zasebne posesti ali so celo nameščeni na strehah / terasah hiš kot “oglasno sporočilo”: Tule operemo vaš avto. Pa brez heca, biznis z zasebnimi avtopralnicami očitno cveti in bo še cvetel, dokler bodo njihove ceste še naprej ostajale prašne in umazane. Vreden omembe je tudi njihov prometni režim in kvaliteta cest, ki imajo vsaj to zaslugo, da ne moreš zaspati v avtu, saj lahko zaradi lukenj na cesti pogosto le poskakuješ na zadnjih ali sprednjih sedežih in se smejiš skupaj z ostalimi. Čez cesto se seveda lahko hodi kadarkoli in kjerkoli, policaji pa kazni predpisujejo malce prirejeno … verjetno takrat, ko je “čas za plačo” in si vzamejo svoj delež 🙂
Pa vendar me je Albanija tudi prijetno presenetila, da ne bo pomote. Turizem je v razcvetu in če smo se še pred nekaj minutami v smeri proti obali vozili mimo skromnih naselij in podrtij, že se nam je tik pred obalo (kjerkoli pač) ponudil pogled na novo zgrajene hotele, moderne stavbe, ki jih še kar gradijo.
Občudovanja vredna je potrpežljivost uličnih prodajalcev sadja in zelenjave, ki cel dan posedajo v svoji senčki in si obetajo zaslužek. Njihovo sadje je res sočno in verjamem, da lokalni pridelovalci tudi pridno obdelujejo svojo zemljo. Se mi zdi, da imajo kar lepo urejeno njive, ki jih marsikje opremijo tudi z namakalnimi sistemi.
Vabljeni v branje celotnega potopisa na ločeni strani – tukaj, kjer sem zapis o doživljanju Albanije opisala po dnevih od 22.7. do 28.7.2013:
22.7.2013: Do Skadarskega jezera (Shkodra / Rozafa Castle) ter namestitev v Tirani
23.7.2013: Tirana (hiter ogled mesta) in 5-dneva namestitev v Radthime (Vlore)
24.7.2013: Grand Hotel Vlore (čofotanje v morju, poležavanje “na polno” in čudoviti sončni zahodi)
25.7.2013: Obisk mesta Vlore in vzpon na Kuzum Babo
26.7.2013: Ko si potešiš lakoto z albanskim “mc’ donaldsom”
27.7.2013: Zadnji dan – Vlore in poslovilni večer v družbi albanske družine
28.7.2013: Dinamična vožnja po serpentinasti cesti Vlore – Saranda, pozabljeni potni listi in ogled soteske iz knjige rekordov
