Madeira, otok večne pomladi

Ena od prednosti potovanja na Madeiro je čarterski let, in to kar iz Ljubljane, kar se pri 1-tedenskih počitnicah že opazno pozna. Je pa let kar dolg (4h) – vzleteli smo ob 13:50, pristali ob 18:00. Posebnost letališča v mestu Funchal je v tem, da vzletno-pristajalna steza leži na ploščadi, ki so jo zgradili na več kot 180 stebrih, zasidranih nad oceanom.

Kot takšna je letališka steza izpostavljena močnim turbulencem in spremembam vetra, zaradi česar naj bi bila med najbolj nevarnimi za vzletanje in pristajanja letal. No, mi tega nismo občutili, res pa je, da smo imeli pristanek in vzlet v idealnem, brezvetrnem in sončnem vremenu. Za foro sem si šla na Google pogledat posnetke, na katere nas je opozorila tudi vodička in …. ja, OK, smo imeli srečo z vremenom :-): https://www.youtube.com/watch?v=tMJlaJBKYLU ; https://rootstravler.com/madeira-airport-dangerous/ .

Zbudimo se v topel sončen dan z 21 st.C, začnemo pa s poldnevnim ogledom glavnega mesta Funchal, ki je slikovito ugnezdeno na južni obali.

Če potujete sami, si je vredno vzeti čas:

• za sprehod po slikovitih ulicah, mnoge od njih tlakovane s prikupnimi mozaiki; med vsemi hoteli (270 v glavnem mestu Funchal) mi je pozornost pritegnil Savoy Palace Hotel z ozelenelimi balkoni; 

• za postanek pred hotelom Pestava Casino Park Hotel, kjer v parku stoji kip habsburške princese Sissi iz Dunaja, ki se je poročila že pri 16 letih (zaradi bolezni na dihalih je prepoznala otok Madeiro kot svoje najboj priljubljeno zatočišče, umrla je nesrečno l. 1898); 

• za hiter postanek in ogled, sicer malce zgrešenega kipa slavnegs Christiana Ronalda, ki stoji pred njegovim muzejem “CR Museu” (ali) 

• za sprehod do pomola, kje je zasidrana kopija Kolumbove ladje Santa Maria del Colombo; 

• za postanek pred Palácio de São Lourenço – trdnjavo iz 16.stoletja z lepim pročeljem in katedrala romanskega sloga Horario se Abertura;

• za prečkanje enega glavnih mestnih mostov, kjer se ponuja zanimiv pogled na zaključni del levade (o tem v nadaljevanju), kjer se odvečna voda iz hribovitih področij preko kanala zliva v morje. V tej vodi se zadržujejo ptice “angry birds” iz družine rac in gosi, ki se menda zelo čudno oglašajo. No v času našega obiska so bile sramežljivo tiho, morda imajo svoj spev ponoči;

• za obisk mestne tržnice Mercado Dos Lavradores ,ki še zdaleč ne spominja na tiste tipične mestne tržnice s stojnicami. Gre za res lepo urejen prostor (v stavbi), kjer se na prodajnih pultih bohoti pisano in nam nepoznano sadje vseh vrst, rib, lokalnih specialitet, začimb, izdelkov domače obrti ipd.

• za sprehod po uličici Rua de Santa Maria, polni kulinaričnih vonjav (restavracije, lokali) in brez dvoma z umetniškim pridihom, saj je kar nekaj vrat poslikanih z ilustracijami umetnikov. Odličen primerek, kako so se gostinci in umetniki kreativno povezali in dali ulici svojo dušo; 

• za obisk mestnega griča Monte, na katerega predlagam, da se povzpnete z gondolo, vendar samo navzgor. Med vožnjo se ti ponudi čudovit pogled na mesto in tako šele vidiš, kako na gosto so zgrajene hiše vseh vrst. Do nekaterih dostop z avtomobilom pravzaprav sploh ni mogoč, cesta poteka nad ali pod hišami, med njimi pa stopnice. Na tem hribovitem področju so zgradili tudi viadukt, ceste pa so vrtoglavo strme in vijugaste. Verjetno se tu ne vozijo s kolesi :-). Za sestop iz vrha griča Monte je na voljo bus, taxi, gondola, še najbolje pa je, da si privoščite glavno atrakcijo mesta – spust s sanmi po 2km strmi uličici navzdol, od tam pa peš ali če imaš srečo, da uloviš taxi.

  Midva sva prepešačila kar peš do hotela in na ta dan sklenila cca 17km prehojene poti. Pa seveda, da ne pozabim. Na vrhu Monte-ja je obvezno obiskati čudovit tropski park – The Monte Palace Tropical Garden; za katerega pa sva šele kasneje izvedela, da se lahko vstopnico kupi kombinirano z vstopnico za gondolo.

Danes po vzhodnem in zahodnem delu otoka, ko se nam pridruži lokalna vodička. Smešna, a hkrati po svoje prikupna ženska, ki vmes še malce zapoje, oponaša zvoke živali, stisnjenega sadja za poncho in nasploh malce poetično razlaga o svoji Madeiri, ki jo ljudem razkazuje že 30 let.

Ustavimo se najprej v ribiškem mestece Camara de Lobos (poimenovana kot “soba volkov”- kjer so se v zalivu nekoč zbirali / nasedli tjulnji). Tu je svoj oddih našel tudi Churchill. Po mestecu na večih mestih opaziš umetniško oblikovane motive iz odpadne embalaže, ribiških mrež ipd. Vasica velja za najbolj trajnostno naravnano vas.

Nadaljujemo vožnjo po vijugasti hribovski cesti do klifa Cabo Girao, ki je najvišji v Evropi (589m). Tu lahko stopiš na stekleno ploščad, od koder se ponuja čudovit razgled na Atlantik in visoke obalne pečine. To je tudi izhodiščna točka za paragliding in “base-jumping”. Mimogrede, Madeira ponuja tudi izredno lepe, označene pohodniške poti, z najvišjim vrhom nekaj preko 1800mnv.

Med vožnjo s busom slišim še nekaj informacij vodičke. Kot na primer to, da je na Madeiri zatočišče tudi za vse, ki se radi prepuščajo nekim meditacijskim zadevam, pa opojnim substancam, ki so na otoku Madeira sicer prepovedane, vendar dekriminizirane. Zanimivo je tudi to, da na Madeiri ni strupenih živali, živi pa na otoku tudi najmanjša ptica na svetu z le 4g (poimenovana “biš-biš” po portugalsko oz. sem kasneje preverila da gre verjetno za t.i. “firescrest” , če sem se zmotla, naj me nekdo popravi).

Ob 12:20 se ustavimo v Sao Vicente za kratek foto-postanek na obali, kjer nas pozdravijo mogočni valovi Atlantika, ki se na tem mestu že kar pošteno zarežejo v otok. In 15 minut vožnje naprej se nam ponudi še Seixal – čudovita panoramska točka s pogledom na slap, ki se izliva v morje. Če bi sami vozili z avtom, bi sigurno to turistično atrakcijo prezrli, saj ni takoj vidna s ceste.

Vožnja je tu spet dinamična, sem in tja, gor in dol. Pred vsakim tunelom opazimo cesto, ki se vije desno ob tunelu. Gre za stransko obalno cesto, ki so jo uporabljali, ko še ni bilo tunelov, za pot pa so porabili tudi po 2-3x več časa kot sedaj, ko so na voljo tuneli. Za kolesarje ceste na Madeiri žal niso prilagojene, saj so ozke in se pravzaprav nimaš kam umakniti. Torej kar nevarno biciklirat.

In potem se ustavimo v pravem obalnem paradižu – Porto Moniz. To je nekako skrajno zahodna točka severne obale Madeire. Znamenitost so naravni bazeni, v katerih se kopajo, saj morje sodeč po valovih in skalah sploh ni primerno za plavanje. Pa seveda čudovit pogled na obalo in pečine. Prebivalci tu na Madeiri se pravzaprav v morju sploh ne kopajo, preferirajo bazene, zato zaidejo tudi v marsikateri hotel, nekateri pa si privoščijo doma kar svojega.

Ob 15:30 prispemo v vasico Santano, znano po značilnih raznobarvnih trikotnih hišicah, kritih s slamo. V njih ne živijo več, danes jih je le še nekaj. Večinoma so spremenjene v prodajalne spominkov, grajene pa so (bile) iz kamna, lesa in slame.

Zapeljejo nas še do kraja Ribeiro Frio (Mrzli Potok), kjer se nahaja ribogojnica postrv, v pozno popoldanskih urah pa zapeljemo vse do višine 1200 mnv, kjer med vožnjo po bujno zelenem gozdu doživimo zanimivo igro sončnih žarkov, ki mi jih uspe ujeti ravno v tistih nekaj redkih sekundah, ko sonce pokuka med drevesi. Na hitro pa bi lahko ujeli tudi pogled na najvišji vrh Madeire, vendar me je svetloba sonca očarala.

Danes se po zajtrku najprej odpeljemo do razgledne točke Pico dos Barcelos (335 m). Peljemo se mimo vasice Sao Martinho, ene najbolj poseljenih področij, vse do razgledne točke, od koder je lep razgled na stadion, kjer je Christiano Ronaldo kot mlad fant začel igrati nogomet (njegova rojstna vas). Na sredini zgornje fotografije je viden stadion v sredini ob belem objektu.

Hiše po hribih v tem predelu so bile zgrajene do 1980, ko ni bilo finančnih možnosti za gradnjo (banke niso dajala posojil). Zato so večinoma grajene v večih nadstropjih, tudi za mlajše generacije. V 90-ih letih in kasneje so banke začele ponujati posojila, po načelu “buy now-pay later” in zgodil se je nepremičninski boom z obnovo in gradnjo novih hiš.

Peljemo se v notranjost otoka (SZ od Funchal). Cesta je tu res prav dramatična – ozka, vijugasta, ob strmih pečinah. Tu se nahaja skrita vasica Curral das Freiras. Dolina je dobila ime po nunah, ki so se v 16. stoletju sem zatekle pred pirati.

Sledi povratek za smer Casas -Funchal-Monte, ki je bilo nekoč zatočišče plemičev. Danes je to romarsko središče.

Na griču Monte je obvezno za preizkusit vožnjo s sanmi. Sani so za dve osebi, prav tako pa te pri spustu spremljata dva moža, ki te odrineta, potem pa doskočita in avantura se začne. Vožnja traja cca 10-15min in je dolga 2km. S tem kar dobro služijo (15€/osebi za vožnjo s sanmi, torej 30€ za dva, pa še fotografija za 10€, ki to jo na cilju že stiskano v ovitku porinejo v roke in jo seveda vzameš).

Sledi degustacija vin v vinski kleti D’Oliveiras (Funchal), ena od 8 vinskih kleti na otoku.

Na Madeiri je vode v izobilju, saj je dežja polna mera skozi celo leto. Če narava že stoletja skrbi na svoj način, pa je človek na tem otoku poskrbel za svojevrstno posebnost in sicer z izgradnjo kanalnega vodnega sistema, ki se mu reče “levada”. Levada izvira iz besede levar in pomeni nositi oz. »na grobo« prevedeno vozišče ali mini kanal. Gre pravzaprav za zidana vodna korita, ki so široka 30-80cm in globoka do 60cm, po njih pa se s primernim (rahlim) padcem voda pretaka po kanalih iz hribovitih področij v dolino.

Zanimivo, da se voda menda na Madeiri ne plačuje, gospodinjstva plačujejo le simbolični prispevek za priključek in upravljanje levad. Začetki pa so v daljni preteklosti. V 15.stoletju so najprej zasadili sladkorni trs. Ker so ugotovili da je na severu otoka ogromno vode in ker so želeli, da vsak predel otoka dobi vodo (vsak nasad, plantaža, hiša,…), so v 15.-16.st. začeli graditi vodni sistem – levade. V tem obdobju je bilo na otoku 19.000 ljudi, od tega 3000 sužnjev, ki so levade gradili… Nastalo je za cca 2500 km levad po otoku, po katerih se še danes steka voda po kanalih – levadah. Levade so ključne za življenje na otoku in jih na otoku zelo skrbno vzdržujejo. Če v Egiptu hodijo ljudje gledat piramide, se tu skoraj moraš sprehoditi ob levadah. Sicer levade vidiš tudi v mestih, ampak svoj čar dobijo, če si jih ogledaš v bujno zelenem gozdu. Tudi domačini večkrat zaidejo na pot ob njih, saj menda ne hodijo po hribih, tako kot mi Slovenci.

Domačini ne osvajajo vrhov, ampak levade.

Ob koncu tedna si vzamejo hrano in gredo v gozd, na pot ob levadi.

In odpravili smo se tudi mi …. ob poti levade

Podamo se po hriboviti cesti na cca 1500 mnv, nekako v osrčju otoka, ko se ustavimo v Miradouro Lombo do Mouro, s še enim lepim z razgledom.

Naše izhodišče za pot ob levadi je  Casa de Rabacal. 

Prehodili smo cca 11km po gozdu z bujnim zelenjem in bogatimi drevesnimi vrstami, med katerimi izstopajo evkaliptusova drevesa, ki jih na novo zasajajo. Pot, ki je speljana ob levadi je večinoma zelo ozka, ponekod celo toliko, da se pri srečanju z pohodnikom iz nasprotne smeri moraš kar pošteno umakniti ob stran. Ob levadi nismo zasledili nobene klopce, urejenih postajališč in košev za smeti, saj domačini želijo področje levad ohraniti “naravno”. Napisi so zgovorni (smeti odnesi s seboj).

Zaključek dneva s soncem in 22st, kar ob 16;15 izkoristiva za kopanje v Atlantskem morju na plaži Praia Formosa. Ocean je presenetljivo topel in sigurno vsaj 20st.

Zadnji dan nam je spet postregel s soncem in prijetnimi 23-26 stopinjg Celzija. Lepšega vremena za trip z jeep-i si ne bi mogli zaželeti, ob dejstvu da je na isti dan na zahodu otoka deževalo, na vzhodu, kamor smo bili namenjeni, pa sijalo sonce.

Natovorili so nas v 4 jeep-e in zapeljali smo se v srce Madeire s čudovitimi razgledi na najvišje vrhove. Pot nas je peljala po stranskih poteh skozi Unescov lovorjev gozd vse do Portele. Ustavili smo se v tovarni ruma v vasici Porto de la Cruz, kjer proizvajajo glavno sestavino za značilno pijačo Poncha. Tudi sama si tu kupim rum in nekaj bonbonov s okusom evkaliptusa.

Nazaj grede proti Funchalu pa presežek dneva – rt Sao Lourenco, kjer so res “uau” lepi razgledi. Pravi raj.

Preostanek dneva prosto. Za nakup priporočam ali vsaj malo namignem:

• izdelki iz trpežne plute (denarnice, etuii za očala, torbice, celo čepice, nakit), 

• servieti, prti za mame in babice 🙂  s prikupnimi motivi lokalnega okolja (vezenje), 

• nekateri so na zadnji dan odšli še 1x na tržnico in kupili nekaj primerkov nam nepoznanega sadja, 

• drugim so vrečke ropotale od stekla (rum, poncho), 

• pa tu so še keramični izdelki (npr. podstavek za lonec, mozaiki), 

• sadike / semena rož (sem jih kupila v Santani, kjer smo si ogledali barvite trikotne hišice), 

• volnene kape in druge pletenine, itd.